Pa smo spet nazaj s počitnic …

Mateja Kropec Šega
Nedelja, 30. avgust 2020, 5:00
Image
Ko tole pišem je za menoj že – vsaj zame – edini zoprni del časovnega paketa, ki se mu reče družinske počitnice. Prišli smo domov, takoj padli v rutino dneva in zdaj imam oprano in pospravljeno že vso opremo, ki smo jo potrebovali in hladilnik smo spet oskrbeli z najnujnejšim. Zunanjih znakov, da smo se potikali naokoli torej ni več. Kaj pa sicer?

Letošnje počitnice smo v naši družini razdelili na dva dela. Malo morja in malo pohajkovanja po Pohorju. Zdi se mi, da se vsako leto razvije neka posebna družinska dinamika, ki je pogojena s krajem, kjer smo in s starostjo skoraj odraslih otrok in njihovo potrebo po odmikanju od družine oziroma želji po intenzivnem bivanju skupaj.

Česa smo se naužili? 

Zanesljivo je bilo veliko pogovorov. Klepetov o malenkostih, ki si jih zaradi pomanjkanja časa in priložnosti čez leto nismo uspeli povedati, pa tudi globokih razmišljanj in občutkov; tudi kak prepir in Čeprav je dopust dolg le teden ali dva, pa vsi podarjeni dnevi v nas puščajo globoko in pomembno sled.razčiščevanje je bilo vmes. Ogromno smo se preigrali. Smo družina, ki imamo zelo radi družabne igre. Vedno bolj zapletene so in vedno težje. Mama in oče že dolgo nisva več nujno najboljša. Pravzaprav je ravno obratno. Otroci naju prekašajo v hitrosti, sklepanju, taktiki, zvitosti ... Sva pa zato bolj »važna«, ko nama vendarle uspe kdaj zmagati. Letošnje pohorske počitnice se ponašajo tudi z večeri, ki smo jih po celodnevnih pešačenjih preživeli v našem apartmaju, ena od naših hčera – velika ljubiteljica Tolkienovih knjig – pa nam je naglas brala Gospodarja prstanov. Zdelo se mi je zanimivo koliko resnih pogovorov je na temo prebranega vzniknilo vsak naslednji dan. Jaz sem uživala tudi v tem, da mi en cel teden ni bilo treba skrbeti za hrano. Sicer dokaj rada kuham, ampak kakšen poseben blagoslov je, ko vseh sedem dni ni bilo treba razmišljati kaj in kdaj. Zjutraj in zvečer smo preprosto prišli v jedilnico in izbirali ter uživali v obilju in raznolikosti. Preko dneva pa smo pojedli preprosto malico, pili iz kakšnega studenca in zobali borovnice.

Iskanje Božje bližine

Iskali smo tudi Božjo bližino. Letos smo zaradi razmer sklenili, da se bomo cerkvam v času maš izogibali, smo pa vanje, prazne, vstopili vsakič, ko smo imeli priložnost. Prebirali smo božjo besedo in molili za najrazličnejše namene. Predvsem pa smo se božje bližine naužili preko občudovanja stvarstva. Sonce, narava, tišina, slapovi, morje, oblaki, nevihte … Vsega je bilo. Bili smo zbrani in On je bil med nami.

In kdaj nazaj?

Ko sem bila še otrok, se spomnim, kako žalostna sem bila vsako leto, ko se je bližal odhod z morja. In kako nedoumljivo se mi je zdelo, ko je oče že po kakšnem tednu na dopustu začel sanjariti o tem, kaj bi počel doma, kaj ga čaka, kaj bo izdelal, naredil. Zdaj ga razumem. Vsako leto se nadvse veselim prostih dni in resnično uživam v njih. Poskrbim, da se naspim in naužijem vsega, kar mi veliko pomeni. Potem pa se nekega jutra zbudim in po glavi se tudi meni pletejo misli, kaj bom naredila, kupila, uredila, pospravila, spremenila, … doma, ko se vrnemo. To je zame najboljši pokazatelj, da sem spočita in pripravljena na izzive novega šolskega leta. Vesela sem tudi, ko opazujem, da utrujene sence izpod moževih oči bledijo. Takrat pride čas tudi za prelet najinega življenja, neizpolnjenih želja in začrtanje novih načrtov. In potem je čas za odhod. 

Hvaležnost

Hvaležna sem – kot vsako leto, tudi letos – za dar dopusta. Za to, da smem vsakdanje, nujne stvari spustiti iz rok in se posvetiti sebi in mojim dragim, kaj videti in doživeti, se čemu čuditi, biti otročja in se smejati iz vsega srca in naglas. Iz tega potem živim vse dolgo leto. Čeprav je dopust dolg le teden ali dva, pa vsi podarjeni dnevi v nas puščajo globoko in pomembno sled. Hvala Bogu zanjo.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.