Ostal sem sam. Kaj pa zdaj?

Četrtek, 6. februar 2014, 5:00
Image
divorce-photo
Odločitev za ločitev je vsekakor velik zalogaj. Bolj kot vse drugo zapuščenem partnerju ostaja velika žalost. Naenkrat se ti sesuje svet, vse, v kar si vlagal in gradil s skupnimi močmi, se naenkrat spremeni v prah.

Pod vprašaj se postavi vse življenje od tistega trenutka naprej, ko sta se z bivšim partnerjem prvič zagledala. Bolj kot vse pritisne občutek zmedenosti in osamljenosti. V ozadju že odzvanja strašljivo vprašanje: »Kako naprej?«

Po ločitvi se marsikdo vrti med samoobtoževanjem in jezo na partnerja.

Res je, da morda zveza ni bila popolna in da ko gledaš nazaj na odnos, res vse ni bilo popolno, a vseeno se vrtiš med samoobtoževanjem in jezo, ki je usmerjena na partnerja, ki je izbral lažjo pot. Oropal te je dostojanstva, s tem ko je nase prevzel odločitev, ki bo najbolj odzvanjala v tvojem življenju in življenju otrok, ki so ostali brez družine.

Ko si v družbi, si lahko dovoliš biti jezen in z vso ihto govoriš čez partnerja, a zvečer, ko se ugasnejo luči in se uležeš v hladno prazno posteljo, se nikakor ne moreš otresti občutka lastne krivde za nastalo žalost. Potem izbereš eno izmed dveh strategij, ki ti v tem stanju preostaneta – vržeš se v delo, v aktivnost, da izmučiš svoje telo do te mere, da zvečer samo še padeš v posteljo, ali pa podležeš žalosti in apatiji ter počasi zapadeš v depresijo. Depresijo, ki predstavlja nemoč, lastno krivdo in obup, ki preveč ljudi spravi na rob. Potem je dolgo časa nič.

Normalno je, da je človek ob izgubi prizadet in zapade v osebno stisko. Toda koliko časa si lahko vzame in kdaj nek normalen okvir žalovanja preide v začarani krog nemoči in jeze? In kako se soočiti z lastno nemočjo?

Prvi korak je zagotovo povezan s tem, da se ne smemo izolirati od sveta. Stiki z bližjimi, sorodniki, prijatelji ali znanci nam pomagajo, da v svoji stiski nismo sami. Nekateri se odločijo in si poiščejo strokovno pomoč pri za to usposobljenih strokovnjakih z namenom, da prečutijo in prebrodijo tisto najhujšo stisko in da si na novo začrtajo svojo pot. Ob takšni travmi sami zelo težko vidimo širšo sliko, saj nas prepojena žalost drži v trenutni stiski in ob svoji nemoči sami ne vidimo ne poti in ne vizije.

Partnerji velikokrat zamenjujejo občutek ljubezni in navezanosti.

Zelo velikokrat ob pogovoru ugotovimo, da smo bili že v partnerski zvezi zelo sami. Že dolgo časa nazaj smo se bili primorani odpovedati čustveni podpori, podpori pri vzgoji in pri hišnih opravilih. Tako partnerji v vsej zmedi velikokrat zamenjujejo občutek ljubezni in navezanosti. Navajeni smo, da je nekdo tam, ko govorimo, četudi nas ne posluša. Navajeni smo, da se zvečer uležemo v toplo posteljo, četudi že dolgo ni bilo intime, ki bi si jo želeli. Navajeni smo, da za nekoga skrbimo, na občutek, da smo družina, četudi  le po definiciji. Tako je tisto, kar resnično pogrešamo, le občutek, da nismo sami.

Ob izgubi ni človeka, ki bi nas lahko resnično razumel, ker so občutja, ki jih doživljamo, samo naša. Nihče ne bo zmogel zbrisati brazgotin, ki so ob izgubi nastale. A življenje se ob ločitvi ne konča. Na novo smo postavljeni na startno črto in samo od nas je odvisno, katero pot bomo pretekli. V svoji izgubi ne smemo pozabiti na naše najbližje, saj je vse, kar si želijo, le to, da bi nas zopet videli srečne.

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana