O mladini, ki več ne pozdravlja in starejših, ki pri tem niso več zgled

Mojca Koren Lapajne
Četrtek, 21. november 2019, 5:00
Image
Ničkolikokrat se mi je že zgodilo, da so me lastni otroci v zvezi s pozdravom spravili v zadrego. Naj omenim samo dva primera.

Hodimo po ulici, otroci nekoga vljudno pozdravijo, ta pa jim ne odzdravi. Nato glasno komentirajo: "Zakaj pa ta teta/stric ni odzdravil? Kako nevljudno!" Nasprotni primer temu pa je, da nas nekdo pozdravi, odzdravim pa le jaz, medtem ko gredo moji otroci hladno mimo, zamišljeni v svoj svet. V obeh primerih mi je seveda neprijetno, vmes pa je še ogromno variacij teh dveh primerov srečanja z drugimi, med katerimi sem na svoje otroke enkrat bolj in drugič manj ponosna.

Zakaj mi je v teh dveh skrajnih primerih neprijetno?

Ker je pozdrav preprosto del osnovne kulture. Odzdrav pa po bontonu tako rekoč dolžnost.

Še nedolgo nazaj se je odsotnost pozdrava opazila, nekako je "zbodla v oči". Zdaj pa postaja odsotnost pozdrava tako sprejemljiva, da v oči (no, ušesa) zbode prisotnost pozdrava. In da je nemalo ljudi, ki presenečeno pohvalijo starša, čigar otrok je ravnokar pozdravil! In da se marsikdo celo zdrzne, če ga pozdraviš!

Dejstvo je, da je pozdrav bil, je in bi moral ostati najpreprostejša in osnovna oblika bontona. Tako pomemben je, da ima celo čisto svoj svetovni dan, ki ga obeležujemo danes.

Zakaj pozdrav izginja in kako ga vrniti v prakso?

Zato se je danes primerno vprašati, zakaj pozdrav izginja iz vsakdanjih bežnih srečanj. Razumem, da je nemogoče pozdravljati mimoidoče v veliki gneči sredi večjega mesta. Toda sklonjene glave gredo druga mimo druge tudi tam, kjer ni velikega pretoka ljudi. Ob vstopu obiskovalca v šolo niti dežurni učenec pogosto več ne dvigne glave izza svoje mize. Ob pozdravu pogledamo v oči, rok nimamo v žepih in ne pozdravljamo s polnimi usti.Še celo v dvigalu se mi je nedavno zgodilo, da je nekdo zatopljen v telefon vkorakal noter in me popolnoma spregledal in preslišal.

Kje se je torej zataknilo? Nam je zmanjkalo energije za preprost "dober dan"? Se nam enostavno ne ljubi več ukvarjati z ljudmi? Smo se tako zaprli vsak vase in v svoj varen krog, da drugih sploh ne opazimo? Smo se sprijaznili s tem, da nihče več ne pozdravlja in se vdali v to, da bo pač treba bonton pozdrava ponovno redefinirati?

Glede na to, da odsotnost pozdrava še vedno marsikoga vznemirja, pa nad tem še ne gre obupati. In tudi iskanje krivca, ki prekinja ta čudovit obred, ne bo obrodilo sadov. Lahko se zapletemo v to, kdo nosi večjo krivdo: starejši, ki slabo opravljajo svoj zgled ali mlajši, ki se jih nič ne prime. Situacije so namreč različne in vsak ima dober in slab dan. A pomembno je, da ostajamo zgled. Starejši mlajšim in mlajši starejšim. In tako ohranimo svet, v katerem ne bomo hodili drug mimo drugega kot roboti.

Čisto vsak od nas lahko naredi korak k temu, da se bo ob srečanju spet pogosteje zaslišal prijeten pozdrav. Pa ne pozabimo, ob pozdravu pogledamo v oči, rok nimamo v žepih in ne pozdravljamo s polnimi usti. Ob vseh teh napisanih pravilih pa velja še eno nenapisano: pozdravljanje je nalezljivo. In to je vredno izkoristiti!

Začne in konča se z „dobro jutro“ in „lahko noč“ v družini. Vmes pa je nešteto priložnosti, da komu pogledamo v oči, se nasmehnemo in jasno in glasno pozdravimo. Danes, za začetek, deset ljudi. Jutri pa morda še kakšnega več.

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.