Naša izkušnja s koronavirusom

Lucija Čakš
Četrtek, 2. april 2020, 5:00
Image
Grožnjo koronavirusa sva z možem že februarja vzela zelo resno. Pričakovala sva, da bomo slej ko prej morali v izolacijo. A ker živimo na podeželju, sem nekako pričakovala, da bo k nam virus zagotovo zašel precej pozno in da se bomo lahko pravočasno umaknili v osamo, da bomo pred njim varni.

No, pa se ni čisto tako izšlo.

V resnici je bil naš kraj eden prvih, v katerem se je pojavila okužba z novim koronavirusom. In še preden je bil prvi primer potrjen, so otroci virus že prinesli domov. Zato sva se z možem odločila, da najmanj dva tedna sploh ne bomo hodili iz hiše, da ne bi slučajno nalezli še koga drugega.

"Zboleli smo eden za drugim"

V sredo, 11. marca, smo izvedeli za prvo okužbo v našem kraju. V četrtek, 12., smo vsi ostali doma. Sinu je tisti dan začelo liti iz nosa in zvečer je imel vročino. V petek je zbolela starejša hči in v soboto še mlajša. Ko so se proti koncu naslednjega tedna otroci ravno dobro pobrali, sem zbolela jaz in nato preležala ves vikend.

Ob tem naj poudarim, da nihče od nas ni bil testiran za koronavirus, smo bili pa vsi v družini v neposrednem stiku s potrjeno obolelimi, sploh najstarejša hči, šolarka – testiranih pozitivnih je bilo kar nekaj njenih prijateljic in sošolk. Pregledali so jo tudi v zdravstvenem domu in izključili bakterijsko okužbo ter nam zatrdili, da je največja verjetnost, da se je okužila s korono.

Iskreno priznam, da so bili zame kot mamo najtežji prvi dnevi karantene, ko smo že slutili, da imamo bolezen v hiši, pa smo se trudili, da ne bi zboleli. Roke sem si umivala toliko, da sem imela povsem odrgnjeno kožo. Otrok sem se komaj upala dotakniti in če sem se jih, sem se nato umivala kot ... no, kot da so kužni. :) Res veliko je bilo razkuževanja površin in pranja tekstila.

Meni, ki se bližnjih zelo rada dotikam, je bilo izjemno težko držati fizično distanco. Ne poljubljati in objemati zbolelih otrok in sploh ne poljubljati moža je bil zame težek preizkus, ki je dodobra nakrhal mojo psiho.

"Telo mi je jasno povedalo, da naj se ustavim."

Ko sem se začela slabo počutiti sama, sem najprej še mislila, da bom vse zvozila normalno, kot da mi nič ni. Oprala sem še zavese, pripravila kosilo, uredila najnujnejše za službo prek računalnika ... Dokler enostavno nisem zmogla več. Telo mi je jasno povedalo, da naj se ustavim, da tako ne bo šlo naprej.

In po svoje mi je ob tem tudi odleglo. Saj mi ni bilo treba več bežati pred boleznijo, temveč sem se z njo končno lahko odkrito spopadla.

Temperaturo sem imela le blago povišano, sicer pa so bili moji simptomi značilni – boleča glava, utrujene mišice in kašelj.

O koronavirusu bi rada rekla tole: zelo je zahrbten.

O koronavirusu bi rada rekla tole: zelo je zahrbten. Najprej s tem, da traja en teden ali celo več od trenutka, ko se okužiš, do takrat, ko se razvijejo simptomi. Ravno zato se je tako veselo razširil – ker ljudje, ki ga prenašajo, lep čas tega sploh ne vejo. Zahrbten je tudi zato, ker ga včasih ljudje prebolijo brez simptomov. In predvsem je zahrbten zato, ker te ne položi nenadoma, kot gripa, ob kateri obležiš, pa če hočeš ali ne. Novi koronavirus se je tako pri meni kot pri vseh treh otrocih začel počasi, z blagimi simptomi. Otroci so se še igrali in bili dobro razpoloženi. Jaz sem še opravljala vsa običajna opravila. Dokler se ni postopoma počutje toliko poslabšalo, da smo morali obležati.

Dragocena spoznanja, ki jih je prinesla bolezen

Dragoceno – in hkrati tudi najbolj neverjetno – se mi je pri vsem skupaj zdelo, da je zdrav (oziroma vsaj brez simptomov) ostal mož. Ki je v treh dneh, ki sem jih preležala, prevzel nase še levji delež gospodinjstva in povsem vso skrb za otroke. Res sem hvaležna, ker sem se lahko povsem zanesla nanj.

Še dragocenejše spoznanje ob izkušnji obolelosti s korono pa je bilo, koliko prijateljev imamo in kako dobri so do nas.

Ko je v javnost udarila novica, da se novi virus širi po naši osnovni šoli, sem dobila kup zaskrbljenih sporočil, kako smo in če je z nami vse v redu. Tudi od nekaterih prijateljev, s katerimi se nismo slišali že več mesecev. Deževala so vprašanja, kako smo in če kaj potrebujemo, ali nam lahko kako pomagajo. To se mi je zdelo tako lepo in pozorno! Ponujeno nam je bilo, da nam opravijo nakup živil, če nam jih zmanjka. Pošiljali so nam dobre risanke po we-transferu, da so bili otroci kvalitetno zaposleni med ležanjem in si je tudi mama lahko vsaj malo odpočila. Prijatelj nam je po pošti posodil knjigo, ki so si jo otroci zaželeli brati, ker smo tiste doma prebrali že petstošestindevetdesetkrat in res že krvavo pogrešamo obisk knjižnice. Pogovarjali so se z mojimi otroci na facetime, ker je od časa do časa za spremembo tako lepo videti še kak drug obraz. Res sem hvaležna tudi vsem, ki so delili z mano šale in meme, da so malo dvignili razpoloženje ... predvsem pa so za nas molili. Kar pravzaprav največ šteje. Zelo pomirjujoč občutek je, da tudi če so daleč, tudi če jih ne moremo videti ali objeti, imamo prijatelje, ki po svojih najboljših močeh priskočijo na pomoč, ko se znajdemo v stiski.

Predvsem pa je bilo osvobajajoče ponujeno pomoč tudi sprejeti. Tudi tega se šele učim.

Vem, da preveč visim na spletnih omrežjih in včasih mi to skrolanje po objavah in komentarjih ljudi daje občutek, da smo kot družba že povsem zavozili. A izbruh koronavirusa je vsaj pri meni pustil drugačen vtis. Da ljudje, kadar nam gre za nohte, večinoma še vedno postanemo neizmerno solidarni in tudi inovativni v načinih, kako bi lahko pomagali tistim, ki pomoč potrebujejo.

Ne glede na vse nevšečnosti, ki nam jih epidemija prinaša, se mi tako zdi, da bomo na koncu od nje lahko pobrali tudi veliko dobrega in koristnega, kar bomo nesli v življenju naprej, tudi ko bomo virus že zdavnaj obvladali.

Hvala vam!
Donacijska akcija je končana. Hvala vsem, ki ste nas podprli. Verjamemo, da bomo v prihodnjih dneh dosegli in presegli tudi zastavljen cilj.
0€
19.500€

95%

18.502€
Akcija se zaključi:
31.05.2020

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Ponedeljek, 6. april 2020, 5:56

No to "še preden je bil prvi primer potrjen, so otroci virus že prinesli domov". V razredu enega mojega otroka sta bila v Febvruarju samo dva; naš in še eden. Kasneje je tamali zbolel za neko virozo in ko jo je kakem tednu prebolel, je bil nekaj dni dober, nato pa še enkrat zboli in še huje. Zdravnica presodi, a gre za novo virozo pač... nato se pojavijo govorice iz Italije, kako ta bolezen poteka. Točno tako, dveh fazah. Zdaj v marcu smo rahlo zboleli še starši in stari starši. Otroci noben več. Mamica je pač hodila delat, dokler ni zbolela. Ampak noben ni bil testiran in ni v statistiki.