Na drugo stran

Piše: D. Š.
Sobota, 31. avgust 2013, 10:00
Image
a5
Ponovimo vajo. Spakiramo, se odpeljemo, raziskujemo… In včasih pri tem odkrijemo kaj zares pomembnega.

Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: Prepeljimo se na drugo stran.   Mz, 4, 35

Tako kot smo se veselili dopusta na morju, smo si že kar nekaj časa želeli tudi kakšen dan oddiha na »drugi strani«. Tam, kjer se človek naužije miru, narave, svobode, konec koncev tudi sebe in drug drugega. Pred leti smo nekaj dni preživeli v Bovcu in od takrat naprej velikokrat sanjarili o tišini, pristnosti in mogočnosti Božjega stvarstva na tem prelepem koščku Slovenije. In tako je padla odločitev, da tudi letos za nekaj dni odrinemo tja.

Tokrat me mrzlica pakiranja ni in ni hotela zgrabiti in nek nadležen notranji glas je vseskozi godrnjal, da imamo preveč obveznosti in da bi bilo morda vseeno bolje ostati doma. Še vreme se je hotelo kisati in ovire na vseh koncih so prav nevarno ogrožale naš odhod.

S kančkom trme smo se pozno zvečer le spravili v avto in ker je bil za nami poln in naporen dan, so otroci prav hitro zaspali. Mirno vzdušje in prijetna vožnja po avtocesti čez Gorenjsko je ublažila dvome in z možem sva lahko napravila okviren načrt za naslednjih nekaj dni. Ko smo prispeli do kraja našega bivanja, je bila že temna noč. Kaninska vas je počivala v soju mehkih luči in vse je bilo videti tako skrivnostno in čarobno.

a1

Ko smo se prebudili v sveže in sončno jutro, je otroke najprej očaral pogled na zelene travnike, obkrožene z vencem hribovja. Mož, ki je včasih bolj redno zahajal v hribe, je nemudoma pripravil zemljevid in se lotil orientacije ter poimenovanja vrhov. Vzdušje je bilo prav praznično in ker je bil največji Marijin praznik,  smo peš poromali k cerkvici Device Marije na Polju in pri maši prosili nebeško mamo za zdravje in medsebojno razumevanje.

Na »drugi strani« pa smo se srečali še z enim novim izzivom. Pot, ki je sama po sebi pomembnejša od cilja, je včasih naporna in tudi dolgočasna.  Mlajša dva sta se hitro navdušila nad preprostimi rečmi, dogodivščina je bila pot, zanimive skale, razgled. Starejši – ki bo vsak hip zakorakal v tretji razred – pa je za navdušenje potreboval malce več motivacije.

Za odlično se je izkazala ideja o fotografiranju. Stric mu je podaril priročen fotoaparat, ati pa mu je pokazal nekaj osnovnih prijemov in trikov. Res je, kot pravijo: otroci sedanjega časa so otroci digitalnega dojemanja. V hipu osvojijo tipke vseh vrst. Tako smo letošnje foto-dokumentiranje dopusta v Bovcu prepustili osemletniku. Posnel je preko tristo fotografij in nekaj zanimivih video posnetkov. Še posebej so ga očarale skale in kamni vseh vrst.

a4

Dnevi – napolnjeni z vtisi, izkušnjami in doživetji, so spet prehitro minili. Ob povratku domov sva se z možem spet čudila državni meji, ki to več ni, opustelim hišicam, kjer je bila nekoč carina in obujala spomine na zbiranje žigov v potnem listu. Zapeljali smo se še v Planico in se sredi vročega poletnega dne prepustili pogledu na gradbišče, kjer spijo zimske kraljične. Do Tamarja nismo prišli, saj se je davek na dodano vrednost vsega lepega, začel kazati v vsesplošni utrujenosti in prvih bolezenskih znakih. To pa nam vseeno  ni preprečilo prisrčnega snidenja z domačimi in hitrega pregleda nastalih fotografij.

Naslednjih nekaj dni je minilo v znamenju hitrega povratka v ustaljeni ritem. Zvrstili so se vsi tisti nujni opravki, pojavilo se je še nekaj novih, vmes smo premagali virozo, bili na oratoriju in se počasi, ampak res čisto počasi pripravljali na konec počitnic.

In česa smo se naučili? Da je res potrebno iti včasih na drugo stran. Poiskati izvire veselja, se prepustiti slapovom milosti… in se potem spet vrniti. Kajti tudi na tej strani je veselja, milosti, navdušenja in lepote v izobilju. Le videti jih je treba.

a2

Foto: družinski arhiv

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.