Moj trik, s katerim spet vzljubim svoje življenje

Lucija Čakš
Sreda, 20. junij 2018, 5:00
Image
Pride kak dan, ko se mi zazdi, da je moje življenje sestavljeno zgolj iz brisanja pokakanih zadnjic (pa še kakšne lužice lulanja vmes), pranja, obešanja in zlaganja cunj, pospravljanja vsega na pravo mesto ter prepovedovanja in usmerjanja.

Zlahka se izgubim v takšnih mislih, še kak nehvaležen „za vse sem sama“ se prikrade zraven in če sem slučajno ravno lačna, je najpametnejša poteza družinskih članov, da se držijo čim dlje stran od mene.

Ugotovila sem, da so slabi dnevi neizogibni – že ženska ciklična narava je nagnjena k temu, poleg tega tudi količina dela v moji službi precej niha, če sem čisto iskrena, pa do določene mere name vpliva tudi vreme. In nujno potrebujem kak učinkovit način, da se s slabimi dnevi spopadem.

Misel, ki me je zadela kot strela z jasnega

Prišel je spet en tak dan, ko so mi šli vsi in vse na živce, in sem med skrolanjem po internetu (to je bilo edino, kar sem lahko takrat produktivno počela) naletela na misel v angleščini, ki bi jo prevedla nekako takole: „Spominjam se časov, ko sem še molila za to, kar danes imam.“

Zadelo me je kot strela z jasnega.

Seveda se spominjam časov, ko sem še molila za vse to, kar danes imam. Pa še kako!

Časa, ko sem skoraj vsak večer molila, da bi našla dobrega moža in se po tihem spraševala, ali kje sploh obstaja fant, ki bo mene imel dovolj rad, da bi si želel z mano preživeti vse življenje. Aja, in bo po možnosti tudi meni dovolj zanimiv, da si bom jaz želela isto z njim.

In časa, ko me je tak fant že našel, pa sem se zavedla, da me čaka še par let čakanja na poroko in otroke, ki sem si jih želela tako zelo, da me je kar bolelo. In vsak dan molila, da se mi to čakanje ne bi tako strašaaansko vleklo. Ker RES nisem potrpežljiva oseba.

Spominjam se tudi obdobja – zelo kratkega sicer – ko sva si želela ustvariti novo življenje, pa ga ni bilo. Kakšno nemoč sem čutila, kakšen strah. In kako obupane so bile tiste dni moje molitve, da naj nama vendar pošlje še enega otroka, ker si ga res tako zelo želim.

Spominjam se, kako obupane so bile tiste dni moje molitve, da naj nama vendar pošlje še enega otroka.Spominjam se tudi, da sem v molitev kdaj bežno primaknila prošnjo, da bi nekoč lahko živela od tega, da pišem. In sama nad sabo zavijala z očmi – saj vsi vemo, da živeti od hobija ni ravno realen življenjski cilj.

Če pogledam na svoje življenje s tega zornega kota, ugotovim, da imam vse. Prav vse, kar sem si kadarkoli želela. Pravljičnih 7 let sem poročena s čudovitim možem, s katerim sva ustvarila tri nova življenja. In služim s tem, da pišem.

Odkar sem naletela na tisti citat, je to moja terapija – vsakič, ko je vsega preveč, ko mi gre vse že čez glavo in bi najraje pobegnila iz kaosa, ki se imenuje moje življenje, pomislim, kako krčevito sem svoj čas hrepenela prav po tem. Da bi lahko brisala pokakane ritke. Da bi mi lahko nekdo vsak dan šel na živce s svojo moško logiko. Da bi živela od tega, da lovim roke za oddajo člankov ...

In vedno me ob tem preplavita dve misli.

Prva je hvaležnost. Hvaležnost za mojo družino, ki mi je postala že kar malo samoumevna, za lepo življenje, ki ga živimo skupaj, za to, da smo zdravi, da se imamo radi. Da se sploh imamo!

In druga je upanje. Izkušnje mi kažejo, da Bog molitve usliši (in običajno pošlje še celo več kot tisto, za kar si prosil). Zato sem prepričana, da bo prišel tudi čas, ko bom imela vse tisto, za kar molim zdaj. In se z nostalgijo ozirala na te dni, ko sem si vse to šele želela.

Foto: blog.anytimefitness.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa

29. marec 2019 ob 17.30

Cerklje, Koper, Celje, Novo mesto,
Ljubljana