Mali sv. Miklavž

Uredništvo iskreni.net
Sobota, 6. december 2014, 0:20
Image
milavzek
Nekega večera 5. decembra so se vhodna vrata nenadoma sunkovito odprla. Med njimi je stal majhen, zelo mlad sv. Miklavž, oblečen v moj debel zimski plašč, katerega polovica se je vlekla čez prag.

Moj edini klobuk mu je zdrsnil na oči in čelo, da je komaj kukal izpod njega. V eni roki je držal vrečo za smeti; v drugi je imel staro metlo.

Obut v moje visoke zimske škornje, ki so mu segali skoraj do stegen, je ta mali Miklavž strumno stopil naprej in dostojanstveno stal pred mano. »Ste vi oče Simona in Klemna?« je vprašal s prisilno nizkim glasom.

Ker sem bil brez besed, sem samo pokimal.

»Škoda škoda, ampak tu notri vidim kup velikih grehov! Kot prvo, svojima otrokoma ne dajete dovolj bombonov! Pa ne samo to, tudi v posteljo ju pošiljate prezgodaj.«»Aha.« je zabrundal mali Miklavž in iz vreče za smeti potegnil star zvezek. »Škoda škoda, ampak tu notri vidim kup velikih grehov! Kot prvo, svojima otrokoma ne dajete dovolj bombonov! Pa ne samo to, tudi v posteljo ju pošiljate prezgodaj. In ne smeta prav pogosto gledati televizije. In vidim še nekaj hujšega: Ne igrate se dovolj z njima!«    

Nato je mali Miklavž z dramatičnim zamahom odprl vrečo za smeti in dejal: »Za kazen vas bom dal v svojo vrečo in vas odnesel proč. Hitro notri!«

Ubogljivo sem zlezel notri, a vreča mi je prišla samo do kolen. Sedaj je mali Miklavž ostal brez besed. Pa ne za dolgo.

»OK, no,« je dejal godrnjaje, »naj vam bo tokrat, imate srečo, ampak kasneje dobite šibo!«

»Ne,« sem počasi odkimal, »mislim, da ti nisi pravi sv. Miklavž.« »Zakaj ne?« je začudeno vprašal moj mali obiskovalec.

»Ker pravi sv. Miklavž ne kaznuje. Namesto tega človeka pohvali in mu prinese čudovito darilo,« sem mu odgovoril. »Pravi sv. Miklavž je bil zelo dober mož. Še posebej rad je imel otroke in jih je obdaroval. Zato imamo danes miklavževanja – da bi se ga spominjali.«

»Pa je pravi Miklavž obdaroval tudi otroke, ki niso bili vedno tako pridni?« je zanimalo malega. »Seveda,« sem mu odgovoril. »Nenazadnje, saj tudi odrasli nismo vedno pridni.«»Ampak pravi sv. Miklavž je imel šibo!« je zavpil mali Miklavž.

»Ne,« sem odgovoril, »pravi Miklavž je bil škof in je s seboj nosil škofovsko palico. Šibo pa so si izmislili mame in očetje, ki mislijo, da jih bodo otroci ubogali samo, kadar se bodo bali.«

»Pa je pravi Miklavž obdaroval tudi otroke, ki niso bili vedno tako pridni?« je zanimalo malega.

»Seveda,« sem mu odgovoril. »Nenazadnje, saj tudi odrasli nismo vedno pridni.« »Si prepričan?« je vztrajno spraševal mali Miklavž? »Je to čisto res, da tudi otroci, ki so bili včasih poredni, dobijo darilo?«  

»Ja,« sem svečano odgovoril. »Prepričan sem, da je tako.«

»To je pa res dobro,« je olajšano vzkliknil mali Miklavž. »Veš, saj jaz v resnici nisem sv. Miklavž. Pravzaprav sem Klemen. Ampak me nisi spoznal, kaj ne, da ne?«

»Ne, sploh te nisem! Niti pomislil ne bi na to, da si ti Klemen!« sem skušal resno odgovoriti.

»Nisem vedel, da je tako,« je zmagoslavno vzklikal mali Miklavž-Klemen. »Saj sem večino časa priden! Sedaj grem še po Simona, potem bo pa pravi sv. Miklavž res prišel. Juhuhu!«

In ob tem je z očmi polnimi pričakovanja mali slepar snel moj klobuk, zbrcal z nog moje škornje in odskakljal po stopnicah, kolikor hitro je mogel z mojim težkim plaščem, ki se je vlekel za njim.

 

Zgodbo je napisal Winifried Wolf v knjigi Ali ima lisica tudi babico? Prevod M. Š.

Vir: nicholascenter.org

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.