Komu pripadam?

Piše: Sanja Saje
Sreda, 26. julij 2017, 16:27
Image
komu pripadam1
Starši ne hodimo v službo le zato, da priskrbimo osnovno preživetje sebi in svojim otrokom, ampak je služba lahko tudi vir zadovoljstva in izpolnitve. Toda - kako izbirati, kadar služba preveč poseže v življenje družine?

Včeraj smo se vrnili s piknika, ki so ga pripravili v moževi službi. Sproščeno druženje sodelavcev in nadrejenih, na katerega smo bili povabljeni vsi družinski člani. Bilo je prijetno, v zraku občutek povezanosti in pripadnosti. Vrlina, ki je v delovnih okoljih žal ne srečamo pogosto.

Presenetila me je predvsem pripadnost, ki jo delavci čutijo do podjetja. Je razumljiva. Za svoje delo so ustrezno plačani, delo jim nudi možnosti napredovanja in novih izzivov, drobne malenkosti jim polepšajo delovne dni. Tudi moj mož se je tam dobro počutil. Vodstvo čuti z vizijo podjetja in potrebami delavcev. Vzdušje je pristno.

Družina in služba – katera je na prvem mestu?

Vendar moj mož odhaja iz te službe. 

Ponudila se je možnost za menjavo in jo je sprejel. Razlog? V trenutnem podjetju je narava dela žal nepredvidljiva in s tem je nepredvidljiv tudi delovnik. Kljub dobri organizaciji in sodelovanju zaposlenih je mož prihajal domov ob urah, ki so bile za nas negotove. Včasih že zgodaj popoldan, spet drugič pozno zvečer.

Kot družina smo se vendarle prilagodili. Moževo zadovoljstvo je tudi veliko odtehtalo. Če ne bi bilo nove priložnosti, bi tudi nekako zdržali.

Toda ponudila se je nova možnost. Služba s sicer manj zanimivimi izzivi, vendar z bolj predvidljivim delovnikom.

Za našo družino bo to velikega pomena. Sedaj moža in očka včasih nisva videli cel dan, zgodilo se je, da se je vrnil, ko je hči že spala ali sta si le še pomahala za lahko noč. Začeli smo se pogrešati. Radi smo veliko skupaj in hvaležni smo, da nam bo zdaj to tudi omogočeno.

komu pripadam2

Odločamo se ne le zase, ampak za celotno družino

Kadar lahko izbiramo, starši ne tehtamo le med boljšimi možnosti napredovanja v svoji karieri, ampak v odločitev vpletemo dobrobit vseh družinskih članov.

Še vedno je sicer na prvem mestu odločanja o izbirah, vezanih na službo, naše osebno zadovoljstvo in pozitivni izzivi, ki jih čutimo v zvezi s službenim področjem. Našim otrokom nič ne pomeni, če prihajamo domov dovolj zgodaj, vendar zagrenjeni in zlovoljni. Tudi izbire, ki s seboj čez leta prinašajo očitke v smislu: »Zaradi tebe sem pustil to službo,« so za družino le breme, ne razbremenitev.

Kljub temu pa je veliko včasih tudi malenkostnih odločitev, ko pa vendarle ne razmišljamo več le kot posameznik, ampak kot družinski oče ali mama.

Pri meni konkretno to pomeni, da sem se v zadnjih letih odrekla kar nekaj izobraževanjem, ki bi mi bila zanimiva. A ko sem v mislih preletela delovnik, ko se vrnem domov včasih tudi po 17. uri in bi bila potem odsotna še v soboto ali nedeljo, sem si, brez grenkobe v srcu, rekla: Ne, hvala! Otroci bodo zrasli, izobraževanja pa počakala.

Dve soboti v letošnjem letu pa so se tudi mirno crkljali pri očku, mami pa z veseljem nabirala nova znanja!

Odločitve in izbire, ki jih sprejemamo vsak dan znova, so izbire, ki jih sprejemamo kot avtonomen odrasli ljudje in obenem kot oče in mati.

Komu torej pripadam – družini ali službi? Komu je vredno pripadati?

Foto: forbes.es, merhababebek.com.tr

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.