Ko želiš v času korone obiskati svojca in naletiš na gluha vrata birokracije ...

Mojca Koren Lapajne
Petek, 4. september 2020, 5:00
Image
Neljubih posledic „koronske krize“ je vse več. Ljudje seveda razumemo, da se je v posebnih okoliščinah potrebno prilagoditi, se čemu odpovedati in kaj preložiti. A ko se prepogosto zgodi, da se nesmiselnost ukrepov začne zažirati v kvaliteto medosebnih odnosov, ima tudi prilagodljivost potrpežljivega človeka svoje meje.

Pred kratkim je tako v javnost prišla zgodba mamice, katere 10-letnik je bil operiran za slepič, sama pa v tem času k njemu ni smela na obisk. Seveda so ji ponudili možnost, da 10 dni biva z njim, pri tem pa bolnišnice ne sme zapustiti. Ker je gospa samohranilka, doma pa ima še mlajšo hčerkico, seveda pri sinu ni mogla ostati niti ga obiskovati kljub temu, da je večkrat prosila za razumevanje okoliščin.

Mnogi bolniki in starostniki ostajajo sami s seboj

Primer seveda še zdaleč ni osamljen. V bolnišnicah ljudje umirajo sami, brez svojcev ob sebi, brez stika s svojimi ljubljenimi v najbolj ranljivih dneh. Ljudje vseh generacij se v bolnicah sami borijo s psihološkimi vidiki bolezni in nihče od otroka do starostnika tega ne bi smel izkusiti. Pomoč in podpora bolnemu sočloveku je tako rekoč prepovedana. Bi si kdaj to lahko predstavljali? Vse več ljudi se dnevno zaletava v gluha vrata birokracije, preko katerih ne morejo do svojih svojcev.

Takšna so namreč pravila. Ali priporočila, ki pa se jih držimo kot pijanci plota. Seveda imaš malenkost boljše možnosti, da svojca v bolnišnici ali domu za ostarele lahko obiščeš, če imaš veze. In vsekakor nisi potencialni prenašalec virusa, če si pravilno oblečen.

Je sploh mogoče ob vseh ukrepih ohraniti človeškost?

Kje se je končalo to, da so preventivni ukrepi in priporočila na meji razumnega prenehali služiti zgolj ohranjanju zdravja in so postali razlog za razvoj nečloveške družbe? Za razvoj družbe, kjer se je prepovedano objeti, podati bolnemu roko, bedeti ob svojem otroku ali pa vsaj na razdalji dveh metrov sedeti ob nekom, ki se poslavlja od življenja?

Odnosi so tisto, kar dela naše življenje bogato in vredno. Razdalja in prepoved obiskov nikoli ne smeta zares postati del normalnega življenja. Kajti tisto, kar družbo ohranja pri normalnem življenju, so ravno objem, nasmeh in stisk roke. In prepričana sem, da je mogoče najti pot, ki zaobide virus in hkrati ne tepta človeškosti. Pot, na kateri bi tako bolni in ostareli kot njihovi svojci ustvarjali ljubeče spomine drug ob drugem.

foto: twitter.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Nedelja, 6. september 2020, 23:38

Vsi napadajo Marka Potrča, pa pove samo golo loggiko (no morda kdaj pretirava).
- maske varujejo druge in če jih dolgo ne zamenjamo (kar jih NIHČE NE), so nevarne nam
- maske varujejo potencialne hipotetične žrtve, potencialno škodujejo pa konkretnim ljudem
- ukrepi rešujejo potencialna hipotetična življenja, skrajšujejo in uničujejo (ubijajo) pa konkretne ljudi.

Nekoč sem bil ob umirajočem sorodniku v bolnišnici. Zadnje dni je imel željo spiti pivo. Samo to ga vedno odžeja, je rekel. Zdravniki čisto v zrak, da to pa ne gre, da mu bo škodilo. S patetičnim nasmehom jih je pogledal. Žena je šla vem v kantino in mu prinesla pločevinko v škrniclju. En zdravnik je to opazil in rekel ženi, če ga hoče ubiti. Zdravnika je pod roko prijela in ga potegnila iz sobe: Razumem, da mu VI ne smete dati, pravila pač. Ampak kako razliko pa naredi, če bo jutri bolj srečen umrl zato? Gospa, vi že veste - ja, saj bi jaz isto naredil. In je šel in od takrat je dobil vsak dan pivo. Še trikrat.

In kaj si človek ki ve, da je na koncu svoje poti želi: stik s potomci, ki ga navdajo s srečo in izpolnjenostjo. In ro jim preprečimo v imenu NJIHOVE varnosti. Ja pa jade.