Ko se prebudi občutek nevrednosti ...

Uredništvo iskreni.net
Nedelja, 3. november 2019, 5:00
Image
Pisanje je kot pometanje svoje notranjosti, zato se ob bolečih čutenjih poslužim pisanja. Na list papirja izlijem svoja najgloblja čutenja in tako je nastal tudi pričujoč zapis izpred enega meseca.

Zopet enkrat sem v trenutku življenja, ko se počutim čisto izgubljeno in nemočno. Navdaja me občutek, da so vsi, ki jih poznam, bolj pomembni od mene. Preplavljajo me misli, da vsi znajo bolje z denarjem in imajo boljše prihodke kot naša družina. Da se druge družine znajo bolje organizirati, bolje vzgajati otroke, bolj smiselno porabijo svoj čas, da so vsi tako samozavestni …

Zdi se mi, kot da sem (za trenutek) izgubila smisel svojega življenja in nič ni na svojem mestu. Ker ne hodim v službo, ne bi smela imeti razmetano v hiši. Vedno bi moralo biti Vsekakor je prvi korak k pomiritvi hvaležnost za vse darove, ki so mi dani.sveže skuhano kosilo, katerega del je tudi sveža solata iz urejenega vrta. Cunje bi morala neprestano prati, jih vedno zlikati in zložiti v urejene omare. Skratka vse tip top in na svojem mestu. 

Toda stvari so mi ušle izpod kontrole. Zdi se mi, da sem obstala na mestu in čakam na »nekaj«, med tem pa življenje teče. Strah me hromi pred novimi izzivi. Potrebujem pomoč, a si zanjo ne upam prosti, da ne bi bila komu v napoto in nadlego. Želje in tudi osnovne potrebe iz dneva v dan v kali zatrem, saj si ves čas dopovedujem, da nimamo denarja. Kot mantra mi v glavi zveni »ni denarja«.

Vem, da mi ta čutenja ne koristijo. Vem, da moram urediti svoje misli. Ne želim se prepustiti nezadovoljstvu. Je to napad hudega duha, ki me želi narediti zagrenjeno in nezadovoljno s svojimi življenjskimi odločitvami? Ali pa me te misli kljub vsemu kličejo k temu, da naredim spremembo v življenju, saj tako »hudo« že dolgo ni bilo. Vsekakor je prvi korak k pomiritvi hvaležnost za vse darove, ki so mi dani. 

Hvaležna sem za otroke, za moža, za vero v Boga, za duhovno ritmično glasbo, za vse kar nam zraste na vrtu, za branje in knjige, za prijatelje, mir v Sloveniji, hišo … 

Občutje se je spremenilo, misli niso bile več tako črne. Zmagala sem z Božjo pomočjo in ego, ki zahteva od mene popolnost, poslala v posteljo spat. 

Ker mi je zelo težko spoprijemati se z občutji nevrednosti, ker je težko splezati iz vloge žrtve, sem sprejela odločitev, da bom uresničila eno željo ali bolje rečeno eno osnovno potrebo – skrb za zdravo telo. V mesecu oktobru sem začela uresničevati načrt redne vadbe. In tako korak za korakom naprej iz brezna obupa.

Podatke o avtorici hranimo v uredništvu.

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.