»Ko odvisniku vzameš odvisnost, zazija praznina in se razkrije izvorna bolečina«

Mica Škoberne
Petek, 4. december 2015, 4:00
Image
nropret
Terapevtka za zdravljenje zasvojenosti s seksualnostjo mag. Nataša Ropret v drugem delu intervjuja med drugim spregovori o zatiskanju oči dela strokovne javnosti pred tovrstno zasvojenostjo, o podpornih skupinah tudi pri nas in o tem, zakaj je duhovni vidik tako pomemben na poti do ozdravitve.

 

V prvem delu intervjuja na temo seksualnih odvisnosti je terapevtka mag. Nataša Ropret iz zavoda Addictiva pojasnila, za kaj sploh gre pri zasvojenosti s seksualnostjo, kaj se dogaja v odvisnikovih možganih in telesu, v njegovih odnosih, zakaj so tako pogoste kombinirane zasvojenosti in zakaj ima zasvojeni s seksualnostjo »drogo« vedno na dosegu. Predstavila je tudi osnove proces odvajanja, o katerih pa še več pove v pričujočem drugem delu.

Preberite prvi del intervjuja.

Ali je danes med ljudmi že dovolj zavedanja o tem, da se iz zasvojenosti težko izkoplješ sam in da je potrebna pomoč?

Terapevti večkrat rečemo, da je naša generacija že postala tako čustveno pismena in zahtevna, da se ne zadovolji več s tem, da samo hodi v službo in skrbi za družino. Pa tudi način življenja se je spremenil, tempo je hitrejši, službe so zahtevnejše in vse to se kaže tudi v partnerskih odnosih. Ljudje želijo vedeti, zakaj se jim nekaj dogaja. Seveda ne vsi. Nekateri se vdajo in sprejmejo, da bodo živeli tak način življenja. A človek na dolgi rok ne zmore živeti zasvojenskega načina življenja; enkrat se bo treba ustaviti. Lahko te zaustavi zunanje okolje, pogostejše so lahko tudi globoke depresije, fizične poškodbe, tudi smrt.

Kaj pa na ravni družbe? Se dogajajo premiki v smislu osveščenosti o seksualni zasvojenosti in dostopnosti pomoči?

Če dam za ilustracijo primer z znanstvenega področja. Pred dobrima dvema letoma je Ameriška zveza psihiatrov izdala novo verzijo priročnika DSM-V, ki vključuje diagnostiko. Skupina strokovnjakov s področja seksualne odvisnosti je na podlagi dolgoletnih kliničnih izkušenj  pripravila prvo diagnostiko za vključitev diagnoze seksualne odvisnosti, ki so jo poimenovali kot »hiperseksualna motnja«. Z namenom, da bi se končno odprlo to vprašanje in se ga pričelo dodatno raziskovati na višjem nivoju. A predlog te diagnoze ni bil uvrščen niti v predlagani dodatek. Tako smo sedaj na istem, kot so bili pred 40, 50 leti na področju alkoholizma, ko se je šele začelo govoriti o tem, da gre za bolezen. Z vidika družbe določene nekemične odvisnosti še niso dovolj ozaveščene in prepoznane kot bolezni, ki jih je potrebno zdraviti.

 

ropret-ilustr2

"Na področjo seksualne odvisnosti smo sedaj na istem, kot so bili pred 40, 50 leti na področju alkoholizma, ko se je šele začelo govoriti o tem, da gre za bolezen. Z vidika družbe določene nekemične odvisnosti še niso dovolj ozaveščene in prepoznane kot bolezni."

Kdo se potem pri nas kljub vsem oviram posveča tej problematiki?

Tudi z vidika stroke je pri nas čedalje bolj prepoznana tovrstna problematika. Izobraževanja in delavnice na to temo so na voljo vsakomur, ki se želi o tem izobraževati. Največ pa so na tem področju premaknili ravno odvisniki, ki se sami borijo z nekemičnimi odvisnostmi. V Sloveniji je nastalo ogromno skupin, ki delujejo po načelih 12-ih korakov, po zgledu Anonimnih alkoholikov (AA) in skupine za njihove svojce (Al-Anon). Pri nas delujejo podporne skupine za zasvojene z igrami na srečo (GA), spolnostjo (SAA, SA, SLAA), prenajedanjem (OA), in soodvisnike (CODA) … Žal se o teh skupinah sploh ne ve veliko.

Kako sploh delujejo anonimne skupine?

To so skupine za samopomoč, ki niso terapevtske skupine, usmerjajo jih odvisniki sami. Kako delujejo, je zelo dobro prikazano v filmu Odvisniki od seksa (Thanks for sharing), ki je eden redkih filmov, ki zelo realno prikaže proces okrevanja od odvisnosti od seksualnosti. Odvisnost od seksa razkriva tudi film Sramota (Shame), ki je zelo nazoren in brutalno realen. Je pa eden redkih, ki ni promocija za odvisnost, ampak v vsej svoji moči pokaže kruto realnosti odvisnika od seksualnosti, od dvojnega življenja, skrivanja, bede in bega pred intimo in bližino. Prikaže načine, kako lahko ubiješ sebe in svoje občutke.

Človek v okrevanju si tudi mora na novo zgraditi socialno mrežo. Zasvojeni se izogiba pristnim odnosom. Ker če hočem v intimo z nekom, moram čutiti. Oni pa nočejo v intimno, ker se bojijo, da bo spet bolelo.Sama ljudi vedno spodbujam, da vzporedno s terapevtskim procesom obiskujejo še podporne skupine po 12 korakih. Ker tam dobiš občutek, da nisi sam s tem problemom, da tudi drugi ljudje trpijo na isti način kot ti. Pogosto nekdo, ki ni zasvojen, le težko razume, zakaj se zasvojeni ne ustavi, ko pa vidi posledice, ki jih to prinaša. Ampak on ne more prenehati, ker je izgubil kontrolo, sram in krivda sta vedno večja, osamljenost vedno globlja … Zato potrebuje ob sebi nekoga, ki ve, za kaj gre in tudi razume to nemoč. In ko spregovoriš o svoji bolečini, dobiš sočutje. Včasih so tudi solze. Hkrati pa se tudi učiš dajati empatijo. Ker v tem so odvisniki zelo poškodovani, saj je ne zmorejo niti do sebe, kaj šele do drugih. Prav tako je to tudi šola za lasten ego, ki ga vedno moraš pustiti pred vrati, saj te skupine dajejo vedno prednost programu pred osebnostjo.

Človek v okrevanju si tudi mora na novo zgraditi socialno mrežo. Ne pozabimo, da se zasvojeni izogiba pristnim odnosom, nekateri se povsem izolirajo v svoj svet. Sram jih pogosto povsem pogoltne vase. Edina bližina, ki jo poznajo, je odnos z odvisnostjo. Ker če hočem v intimo z nekom, moram čutiti. Oni pa nočejo v intimno, ker se bojijo, da bo spet bolelo ali pa, da bodo morali ponovno srečati sebe.

Omenili ste pomen duhovne dimenzije pri zdravljenju ...

Ja, duhovnost je vir okrevanja in vir odrešenja. Ta duhovni princip so prvi vključili Anonimni alkoholiki. Dokler v svoj program niso vnesli duhovne komponente, »Višje sile, kot jo razumemo«, niso bili trezni. Od tam se je začela duhovnost vpeljevati tudi v terapevtski jezik. Od tod tudi »Molitev za umirjenost«, ki vsebuje ključne elemente okrevanja: Bog daj mi umirjenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti – odvisnik namreč ve, da nima kontrole nad določenimi stvarmi – pogum, da spremenim, kar lahko spremenim, in modrost, da spoznam razliko. To je molitev, ki vse te skupine druži med seboj. Pri tem ne govorijo nujno o Bogu, ampak o višji sili, kot jo razume vsak od članov, zaradi tega naj bi imel do programa dostop vsak. Dejstvo je, da nekaj moraš najti, kar je nad teboj in tvojim egom. Ker v trenutkih, ko je hudo, ko se ne moreš niti na človeka opreti – na koga se boš oprl, če ne na Boga?

In tudi duhovnost gre preko telesa. Kdo bo umiril telo, ki nori po tem svetu, telo, ki je anksiozno, ki je bilo lahko zlorabljeno in ki si ga potem ti naprej zlorabljal? In kdo bo pozdravil to bolečino, ko se bo enkrat pomirilo divjanje zasvojenost? Tja noter ima vstop samo duhovnost. Osebno verjamem, da kakršnakoli terapija, praksa ali znanost nima dostopa do najglobljih ran in bolečin. Zato verjamem v Okrevanje in Ozdravljenje pisano z veliko začetnico.

 

ropret-ilustr3

"Kdo bo umiril telo, ki nori po tem svetu, telo, ki je anksiozno, ki je bilo lahko zlorabljeno in ki si ga potem ti naprej zlorabljal? In kdo bo pozdravil to bolečino, ko se bo enkrat pomirilo divjanje zasvojenost? Tja noter ima vstop samo duhovnost."

Torej je naloga terapevtov predvsem, da pomagate ustaviti to divjanje?

Na začetku gre za pomoč pri abstinenci, okrepiti človeka z orodji okrevanja, da preneha z izživljanjem. Na začetku si kot bergla, ki daje oporo, da nekdo lahko vse to zdrži. A ko odvisniku vzameš odvisnost, zazija velika praznina, ki jo je ves čas polnil z odvisnostjo. In na plano prične prihajati tista bolečina, pred katero je bežal. S čim boš sedaj napolnil to praznino? Terapevt pomaga na čustvenem področju, pri zdravljenju travm, potlačenih afektov in na odnosnem nivoju. Danes govorimo o relacijskih travmah in celo o relacijskem otroku, tako daleč nazaj to sega. Vedno je bil nekdo prizadet v odnosu, z bližnjimi. Sedaj mora dobiti možnost, da se varno naveže, najde varen prostor. In da se nauči odgovornosti v okrevanju.

Brez razrešitve  bolečine in praznine v globini torej ni rešitve od odvisnosti?

Tako je. Potrebno je iti nazaj, še enkrat skozi isto bolečino, in ugotoviti, pred čem je človek bežal. Z eno pomembno razliko: najhujše se je že zgodilo, enkrat si že preživel. Tudi sedaj boš, čeprav je težko občutiti to grozo, da se vse še enkrat ponavlja. In ko gremo v globino, me včasih na terapiji kdo ustavi: »Ne hodi tja!« Začutim moram, kdaj res še ni čas za to, ampak enkrat bo potrebno tja noter. Treba pa je paziti, da se ljudi ponovno ne poškoduje, retravmatizira. In tudi, da kot terapevt zdržiš ob nekom, ki ti pride povedat, da je spet zdrsnil. Enkrat, dvakrat, večkrat. Sočuten in neobsojajoč pogled je tudi tisti, ki zdravi. To je del njegove poti, njegov križ, ki jo mora prehoditi. In kdo sem jaz, da bi obsojala? Ali postavljala pogoje?

Pa neverujoči sprejemajo »višjo silo« tudi, če sicer niso verni?

Ja, ker lahko poiščeš, kaj je tvoja višja sila. Pomembna je korenita sprememba načina življenja in ta duhovna komponenta. Na nekaj se moraš opreti, ko vse drugo odpove. Nekaj moraš zagrabiti, nek vir upanja mora biti, da čutiš, da te nekdo spodbuja, nosi ... Zlasti, ko padaš, se opotekaš in se ti zdi misija nemogoče, da ti bo sploh kdaj uspelo izviti se iz teh krempljev.

Zakaj ni dovolj, da je to nek ljubeč bližnji?

Vedeti moramo, da  govorimo o odvisniku. Kaj se zgodi, če vi postanete moj bog? S tem se moja odvisnost samo preseli – vi postanete vir mojega občudovanja, mojega fokusa, pomoči. Tako se lahko zgodi samo preklop na drugo obliko odvisnosti. Odpovedati se je treba temu, da je drugi moja višja sila.

Kar odvisniki najbolj potrebujejo, so priče, da je okrevanje mogoče. A srečal jih ne bo na ulici, ampak v terapevtskih in podpornih skupinah.Drugo je ljubeč odnos z bližnjim. Bogu hvala, da smo ga lahko začeli graditi; pomembni so zdravi temelji odnosa. Nič več »šlepanja« na drugega. A partnerski odnos naj bo vir ljubezni in vir, ob katerem se na novo naučiš, kaj pomeni zdrava intima, bližina, spolnost. Bog naj bo pa Bog. V intimnem partnerskem odnosu se vedno zdravijo rane, bolečina. Pari tudi skupaj okrevajo. Ker nezdravljena travma v partnerskem odnosu povzroča veliko bolečine. A lahko se zgodi, da se partner tudi odmakne, odide, zboli, celo umre ... Kaj boš potem? Kam je šel tvoj "bog"? Zato je potrebno nekaj, kar te kot človeka presega.

 

ropret-ilustr4

"Potrebno je iti nazaj, še enkrat skozi isto bolečino, in ugotoviti, pred čem je človek bežal. Z eno pomembno razliko: najhujše se je že zgodilo, enkrat si že preživel."

Lahko oseba, ki je vse to preživela, potem sploh zaživi osrečujočo, zares intimno spolnost? Ali te travme ostanejo?

Lahko. To sporočilo, ki je sporočilo upanja, ne sme nikoli zamreti! Vedno je mogoče, samo brez truda ne bo šlo. Hitri recepti in nagle rešitve pri okrevanju ne delujejo. Kar odvisniki najbolj potrebujejo, so priče, da je okrevanje mogoče. A srečal jih ne bo na ulici, ampak v terapevtskih in podpornih skupinah. Res ni lahko, a če se nekdo odloči, mu lahko uspe. Ob tem se je potrebno obračati tudi na višjo silo – pomagaj mi, da bi zmogel pristen partnerski odnos, da bi se naučil intime, ljubečega odnosa. Da bi se naučil, da je spolnost dar, podaritev drugemu in ne izkoriščanje, beg proč od sebe in drugih. In da bi zmogel biti v spolnosti prisoten, čuječ.

Kakšno vlogo pri tem igra katoliški odnos do spolnosti in odnos znotraj Cerkve do tega?

Treba je vedeti, da odvisnost, v kakršnikoli obliki, ne izbira stanu.Sama sem osebno doživela tako obsojajočega in poniževalnega kot tudi zdravilnega. Tako doma kot v tujini. Tudi pri svojem delu sem se povezala z nekaterimi ljudmi znotraj Cerkve, s posvečenimi, ki mi stojijo ob strani, takrat ko mene »zmanjka« ali ko sama potrebujem oporo. Nekaj neprecenljivega je, ko lahko napišeš SMS, da ne zmoreš več in da prosiš za molitev. Nekdo na drugi strani brez pomisleka »vklopi« rožni venec zame, brez vsakega obsojanja. Ali te blagoslavlja. To je nekaj neprecenljivega, da si lahko obdan z ljudmi, ki sprejemajo in podpirajo. Tudi če te včasih niti ne razumejo najbolje. Tudi terapevt je samo človek.

Veste, ljudje poslušajo in opazujejo in vidijo vsako opazko ali obsojajoč pogled. Kar nekatere odvrne od tega, da bi poiskali pomoč. A treba je vedeti, da odvisnost, v kakršnikoli obliki, ne izbira stanu. Zato odprimo vrata tudi ljudem znotraj Cerkve, ki potrebujejo pomoč na tem področju.

Torej je obsojanje zadnja stvar, ki bi jo tak človek potreboval ...

Ni ga človeka, ki bi to potreboval, pa naj bo odvisnik ali ne. Večina ljudi, ki pride na terapijo, je kar skrušenih in prestrašenih. Polni so krivde, sramu, občutja greha; so sesuti. Če vidiš, da mu osebna vera veliko pomeni, ga spodbujaj v tej smeri. H komu boš šel po mir in dostojanstvo, če ne k evharistiji? Kaj drugega kot posvečeno telo lahko zdravi zlorabljeno, uničeno, odvisniško telo? Seveda temu sledi naročilo: »Pojdi in ne greši več!« Ampak, ko enkrat začutiš povrnjeno dostojanstvo, te bo težko še kaj premamilo.

V slovenski Cerkvi se oblikuje prostor tudi za te stvari, to moram poudariti. Ker zasvojenost ne izbira stanov – poročen, posvečen, samski. Roko pomoči je treba ponuditi tudi duhovnikom, redovnikom, redovnicam. Dokaz, da se premika, je tudi anonimna skupina s področja zasvojenosti s seksualnostjo za duhovnike. In odločitev predstojnikov za strokovno pomoč bratom in sestram v stiski.

Vam je teologija telesa dala kak nov uvid v vse skupaj?

Ko enkrat začutiš povrnjeno dostojanstvo, te bo težko še kaj premamilo.Kar je mene predvsem nagovorilo, je ta posvečenost mojega telesa. Če ponotranjiš ta občutek, ne moreš več z njim delati karkoli niti ne dopustiš tega drugemu. In vidik povrnjenega dostojanstva. Pa milost zakona. Delam s pari, ki so bili prizadeti in ranjeni na področju spolnosti zaradi odvisnosti in so se jim zamajali temelji, na katerih so gradili zakon in odnos. Ampak zaveza naredi ogromno, to vidim tudi pri partnerjih, ki okrevajo. Ko že obupujejo, ko je bolečina tako velika, mi pogosto rečejo, da črpajo samo še iz milosti zakramenta svetega zakona. To so stvari, ki so mene prepričale.

 

ropret-ilustr5

#Zaveza naredi ogromno, to vidim tudi pri partnerjih, ki okrevajo. Ko že obupujejo, ko je bolečina tako velika, mi pogosto rečejo, da črpajo samo še iz milosti zakramenta svetega zakona."

Pa ste videli že dosti zgodb s srečnim koncem?

Nikoli ne moremo nikomur zagotoviti, da bo terapija uspešna ali da mu bo uspelo. Treba pa je verjeti v to, do konca! Ko dalj časa spremljaš osebo skozi proces, si deležen kar nekaj čudovitih stvari. In tudi zgodb z uspešnim koncem. Takrat vidiš, da se je splačalo »lomiti« skupaj s klientom in se tudi spraševati, ali bo šlo ali ne, ali bo prišel naslednjič nazaj, ali bo zmogel, ali bo zapadel povsem nazaj ...

Kaj pa lahko starši naredimo, da bi otroke obvarovali pred nevarnostmi pornografije na spletu?

Namestite računalniške filtre in brez pogovora o tem tudi ne bo šlo. Oboje je potrebno, seveda starosti primerno. Da ne bo prepozno. Sama še vedno zastopam stališče, da je boljša preventiva kot kurativa. Danes je na voljo več različnih ponudnikov; sama zaupam programu Covenant Eyes, ki se ga lahko namesti tako na tablici, računalniku kot na telefonu. Omogoča tudi družinski paket – namesti se ga lahko za več uporabnikov z različnimi ravnimi zaščite. Všeč mi je, ker ne gre samo za filtriranje informacij in blokado neprimernih vsebin, ampak vključuje tudi odgovornost uporabnika. Druga oseba dobiva poročilo, kje jaz po internetu brskam. Temu običajno sledi pogovor, če dobiš poročilo, da se na drugi strani nekaj dogaja. Ker sam filter namreč deluje le nekaj časa, na dolgi rok pa ne. Potrebno je prevzeti odgovornost za svoje vedenje, tudi na internetu. 

Foto: iskreni.net, searchengineland.com, weheartit.com, antwuanmalone.com, styleengagement.xyz

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid