Ko domača aleluja preglasi ročne možnariste

Dušan Poslek
Sreda, 15. april 2020, 5:00
Image
»Jaz grem v četrtek k maši, ti greš v petek na obrede.«, »Jaz grem v soboto zjutraj k blagoslovu ognja, pa najstarejši sin gre z mano.«, »Potem bomo šli skupaj na blagoslov jedil, zvečer pa greš ti k vigiliji, jaz pa bom šel k vstajenjski maši.«, »Potem pa gremo ob 10.30 še skupaj z otroki k maši …«

»Kako bo pa letos?«

Nekako tako je nekaj zadnjih let potekalo dogovarjanje med nama z ženo glede udeležbe pri posameznih mašah in obredih velikega tedna. Otrok nisva jemala s sabo k mašam in (vsem) obredom, ampak je eden ostajal z njimi doma. Letos je bilo jasno, da takšnih dogovorov ne bo potrebno sklepati, ob tem pa se je porajalo vprašanje, kako bomo sploh preživeli in doživeli vse skrivnosti in dogajanje, ki ga predstavljajo posamezni dnevi velikega tedna. In to vprašanje »Kako bo pa letos?« je vame po tiho naselilo strah, da letošnja velika noč ne bo takšna, kot smo jih poznali do sedaj, da bo nekaj manjkalo, da je ne bomo v polnosti doživeli. Kako zelo sem se motil.

Ko mini oltar postane največja cerkev

Že večer pred cvetno nedeljo je žena v dnevni sobi pripravila poseben kotiček, naš mini oltar. Prostor, ki bo v naslednjih dneh postal center dogajanja v naši hiši. Ob ta oltar smo za priročen blagoslov postavili butare, nato jedila, vseskozi so se na tem oltarju obračale strani Svetega pisma, kjer je opisano dogajanje posameznega dne. Med njuno igro je otrokoma ta oltar postal točka, kje sta večkrat postala, starejši sin je polistal po Svetem pismu, hči je popravila kip Marije, da je gledal v pravo smer itd. Otroka in vsi skupaj smo celoten teden živeli ob oltarju.

Ministrant, mežnar, bralec, razlagalec Božje besede, pevec … 

Ob letošnji Veliki noči smo v naši družini opravljali več nalog kot kadarkoli prej. Otroka sta ministrirala, blagoslavljala, pela. Z ženo sva bila bralca Božje besede in razlagalca pomena prebranih vsebin. Bila sva mežnarja v naši domači dnevni sobi (cerkvi). Bili smo najglasnejši in najbolj ubrani pevski zbor, kar sem jih slišal na veliko noč (vsaj meni se je zdelo tako).

Kako pomenljiv je bil blagoslov ognja, ko se zaradi aktualnih prepovedi nismo udeležili tradicionalnega jutranjega blagoslova ob cerkvi. Odločili smo se, da blagoslov ognja BO in v zunanjem kaminu zakurili ogenj, ob njega postavili drevesno gobo, nato smo ob branju Božje besede gobo blagoslovili in nanjo natrosili dišeče kadilo ter pokadili hišo in okolico. Še nikoli goba ni oddajala tako močnega dima in še nikoli kadilo ni imelo tako močnega vonja.

Pred blagoslovom jedil ni bilo potrebno razmišljati, da bomo hči prav čas prebudili iz popoldanskega počitka. Ni bilo potrebno računati, koliko časa nam ostane med blagoslovom jedil in večerno vigilijo. Prav počasi smo naložili košare z dobrotami, se pogovorili o vsaki jedi in njenem pomenu ter nato polne košare postavili pred televizijo. Med blagoslovom jedil sta otroka vsak s svojo vejico in blagoslovljeno vodo vneto »mahala« proti vsem košaram. Toliko blagoslova kot je bilo letos izlitega na naše jedi, ga ni bilo še nikoli (dobesedno).  

Jezusa nismo nesli iz groba, smo ga pa prinesli domov

V preteklosti sem nekajkrat s ponosom nesel kip vstalega Zveličarja iz groba pod cerkvijo, toda nič se ne more primerjati s ponosom, ki sem ga doživel, ko smo v nedeljo pri slavnostni maši skupaj z otroki zapeli tisti znani ALE E E E E E – E E E E E E –LU U U U JA A … Noben pok ročnih možnaristov, ki so bili vselej simbol vstajenjske procesije ni bil nikoli tako glasen, kot je letos glasno odmevala ta aleluja. 

Letos se nismo spustili v kripto Božjega groba pod domačo cerkvijo. Temino groba je zamenjala svetloba dnevne sobe. Jezusa nismo nesli iz teme v svetlobo, smo ga pa prinesli domov, v naš dnevni prostor, predvsem pa v naša srca. Svetloba, ki je letos zasvetila na vstajenjsko jutro, še nikoli ni bila tako svetla, sijoča in polna upanja.

100% udeležba

Brez vseh prepovedi, karantene, izolacije bi letošnja velika noč zagotovo minila tudi v znamenju dogovarjanja, kdaj in kateri izmed naju se bo udeležil svetih maš, obredov. S tem bi bil del pozornosti na žalost preusmerjen na organizacijo, vsebina in doživetje velike noči pa bi izgubila del svojega namena. Vem, da bo v prihodnje ponovno potrebno takšno prilagajanje, toda ostaja dejstvo, da smo letos vsi člani družine sodelovali pri vseh mašah in obredih, brez izjeme. Odkar sva starša, sva bila z ženo prvič skupaj prisotna pri bogoslužjih in obredih prav na vsaki dan velikega tedna. In ne samo to, z nama so bili tudi vsi otroci, od najmlajšega do najstarejšega.

Zato je bila letošnja Velika noč tako posebna, tako doživeta in tako veličastna kot še nobena do sedaj. V najglasnejši aleluji, v najmočnejšem dimu drevesne gobe, v najmočnejšem vonju kadila, v najbolj svetlem vstajenjskem jutru je letos Jezus prišel med nas, v našo dnevno sobo, v naš dom. Za nas je prišel in z nami bo ostal. Hvala Jezus.

foto: osebni arhiv avtorja

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.