Kako uporabljati koledar

Mateja Kropec Šega
Sobota, 28. september 2019, 5:00
Image
»Hmmm… Nas ima za norca?« Vem, da je marsikdo ob naslovu pomislil točno na to. Pa vendar je veščina uporabe časa za mnoge še v odrasli dobi zelo zapletena zadeva.

Pred kratkim me je nagovorila pridiga o podobni temi. Na kratko - gospodar časa (talentov, dobrin…) je Bog, mi pa s tem upravljamo. Smo dovolj odgovorni in skrbni nadzorniki? Zanimivo je, da v pregovornem pomanjkanju časa z njim večinoma ne znamo ravnati.

Vrednoto, ki je starši ne obvladamo, tudi otrokom težko predstavimo kot tako. 

Še vedno je začetni mesec tega šolskega leta. Urnike smo nekako uskladili, počasi smo ponotranjili, kdaj koga kam poslati, koga peljati in kje koga kdaj pobirati. Vemo tudi, od kdaj do kdaj bomo zanesljivo vpeti v službene Kajti čas najlažje vzamemo tam, kjer bi morali biti nanj še posebej ljubosumni.aktivnosti in kdaj je čas večinoma namenjen prehranjevanju in spanju, pomivanju in pranju. Ampak to ni vse. To je le vsakodnevna rutina. In čeprav se nam zdi, da je toliko strukturiranega časa čisto dovolj, da je bolje vse ostalo porabiti po trenutnem navdihu, pa to navadno ni najboljša izbira. Saj vemo, otroci si svoje minute znajo odlično priboriti. Če pa si želimo nekaj časa izkrčiti tudi zase, za svojo rast, izobraževanje, odnos z zakoncem, ga hitro zmanjka. Kajti čas najlažje vzamemo tam, kjer bi morali biti nanj še posebej ljubosumni. Pri sebi in svojih najbližjih.

Mnogo let se mi je vlekel občutek iz brezskrbne, časa polne mladosti, da če nimaš na razpolago nekaj ur v kosu, se ničesar ne splača lotiti. Potem so se v našo družino rojevali otroci in do pred nedavnim je bil nedeljen nekaj urni čas znanstvena fantastika. Pri dojenčkih je že tako vse razdrobljeno na polovice ure ali celo na minute. Če je otrok več, so tudi skoraj vsi nekaj desetminutni časovni luksuzi prekinjani z brisanjem ritk, branjem pravljic, nudenjem take ali drugačne pomoči. 

Trije stolpci opravil

Vedno sem se čudila ljudem, ki so me spraševali oziroma ugotavljali, ko so otroci malo zrasli, da sem »iz tahudega« ven. Aja? Res je, fizična prisotnost ni več toliko potrebna. Obstajajo pa drugačne sorte prisotnosti, ki človeka zajemajo veliko silneje kot v času majhnih otrok. Inovativnosti ter idej za črpanje maminega časa in energije imajo otroci z leti vedno več in ne manj. 

Skratka, če sem želela tudi živeti, ne le preživeti, sem se morala drugače znajti. 

Za začetek se je na našem hladilniku znašel list s tremi stolpci. Prvi je za kratka, nekajminutna opravila. Zašiti gumb, prinesti iz kleti mezgo in rolerje, poslati kratek mail… Drugi stolpec obsega polurna opravila. Ta se deli na takšna, ki se jih da opraviti medtem, ko počneš še nekaj drugega in takšna, kjer je potrebna celostna prisotnost. Telefonski pogovori, pomivanje posameznega okna, pobrisati hodnik, presaditi kakšno lončnico…

Tretji stolpec je za večje podvige, ki…khm, velikokrat ostajajo na seznamu tedne in tedne.

Ko imam malo časa, pogledam na seznam in opravim nekaj, kar me »pokliče«. Prečrtano opravilo dvigne moralo in pogosto se enemu opravljenemu delu mimogrede pridruži še kakšno. Občutek, da si kljub mnogim drobnarijam, ki vedno znova prekrižajo načrte, nekaj konkretnega naredil, je zame neprecenljiv. 

Vsi vemo, da so opravila z urnika skoraj zanesljivo opravljena, tisto, kar je prepuščeno slučajnemu navdihu, pa ne nujno. Zato si je dobro odgovoriti, kaj je za nas res pomembno in kaj lahko (po)čaka. 

Jaz sem si pod »neobhodno« zadala dnevno molitev, ki zajema tudi branje Svetega pisma, branje in ustvarjanje. Nekaj časa sem iskala čas in prostor, kjer se bom najlažje zbrala. Ko sem ju našla, sem z njima začela delati kot z zakladom. Moja so zgodnja jutra. Pol ure, nič več si ne vzamem. Ampak to me napolni za ves dan. 

Življenje je sestavljeno večinoma iz, včasih morečih in zoprnih, rutinskih opravil, ki se kar naprej ponavljajo. Zato se seveda tu in tam požvižgam na vse koledarje in urnike. Takrat dvignem noge, vzamem kakšno dobro knjigo, pogledam kak film, se poigram z otroki, klepetam z možem, pokličem kakšno ljubo osebo, grem na izlet, kaj ustvarjam. 

In potem spet lažje zadenem na ramena vsakodnevni ritem urnikov. 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Vikend za pare, ki čakajo otroka ... otroka pa ni in ni

13. do 15. december 2019

Frančiškanski samostan,
Nazarje

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana