Kako sva z ženo pripravila šmarnice kar na domačem vrtu

Ponedeljek, 23. april 2018, 9:16
Image
Pogled laika proti oltarju je včasih malce drugačen od tistega z one strani, ki gleda z oltarne mize proti cerkvenim klopem. Zato tokrat pogled iz cerkvenih klopi.

S soprogo sva si vsako leto želela otroke voziti k šmarnicam, česar nama praktično nikoli v petnajstih letih ni uspelo. Vzrokov je bilo veliko: sedem kilometrov vožnje od Manžana do Kopra, polna in plačljiva parkirišča, pozna ura glede na družinski urnik.

V najinem otroštvu teh problemov ni bilo: k šmarnicam smo hodili peš, ker smo živeli tako blizu cerkve. Vsako leto se spominjava najinih šmarnic in zato nama je žal, da najini otroci tega niso doživeli. Nepozabni so bili obšmarnični rožni venci na terasah vipavskega malega semenišča, ko smo molili ravno v času paletno barvitih sončnih zatonov.

Kar dolgo je trajalo, da sva z ženo našla rešitev za šmarnice. Na našem vrtu sredi stare vasi, v kateri je kar precej veroučencev, sva sklenila narediti nekakšne »zasebne« šmarnice. Župnik Primož Krečič je bil takoj za. Uro smo postavili uro pred mašo, da še vedno omogočimo obisk večerne maše v stolnici.

Za otroke, ki doma redko molijo, so namreč že litanije velikokrat predolge. Zato sva raje pobožnosti dodala tri pesmi ob kitari.

Po zgledu papeževega srečanja z mladimi v Postojni sva se odločila, da bo program povsem prilagojen otrokom. Če pride kdo od odraslih, to mora sprejeti. Zato sva že na začetku ustavila pobudo gospe, ki je želela šmarnicam in litanijam dodati večerne avemarije. Za otroke, ki doma redko molijo, so namreč že litanije velikokrat predolge. Zato sva raje pobožnosti dodala tri pesmi ob kitari. Otroci so bili nad petjem najbolj navdušeni, bolj kot nad litanijami in šmarničnim branjem. Imeli smo šest različnih pesmi, natisnjenih tudi na listih. Izbrala sva bolj dinamične (Poletel bom) ali take, ki se pojejo v dveh zborih (Prihajam k tebi). Samo en dan kitare ni bilo. Učinek je bil viden, zato te napake nisva ponovila.

Za nakup posterja in nalepk se nisva odločila. Ne toliko zaradi cene kot zaradi tega, ker nisva videla smisla, da bi plakat do konca polepil le otrok ali dva. Če bi dajala nalepke tudi za odsotnost, pa vse skupaj nima smisla. Namesto tega sva vsakič po koncu vsakemu dala po en bonbon. Tudi tu sva, na podlagi izkušenj, vztrajala pri enem bonbonu in pri tem, da bonbonov nismo pošiljali odsotnim bratcem in sestricam. Otroci, ki imajo sicer doma gotovo na kilograme sladkarij, so po koncu šmarnic kar planili k delivcu bonbonov. Neverjetno se je zdelo.

Opazila sva, da otroci nimajo prav veliko znanja s področja vere in jezika. Zato sva med litanije uvrstila tudi svetnike prisotnih otrok, ki so jih morali sami povedati. Tako zdaj vsi manžanski otroci vedo za svoje patrone. Litanije smo tudi prirejali. Dodani vzkliki so bili: Kraljica manžanskih otrok, Kraljica Istre, Kraljica Slovenije ... Prve dni sem to delal jaz, naslednje pa kar otroci sami. Načrtno smo dodajali tudi vzklike v slogu Mati Tinova, Mati Tinina, Mati Lukova, Mati Lukasova ... Tudi tu otroci namreč niso znali pravilno tvoriti svojilnosti, a so se tretji dan že vsi navadili vseh oblik. Tako so nekateri prvič izvedeli, da se ne reče »Mati od Mojce«, ampak Mati Mojčina. To seveda ni bilo nič drugega kot dobra stara formula primorskih duhovnikov, ki so naše dede pri verouku na skrivaj učili - slovenščine.

Litanije so delno vodili sami otroci, po dva in dva. Nekateri jih danes že znajo na pamet. Naučili so se jih mimogrede.

Za šmarnice sva izbrala knjigo šmarnic, saj so pripovedovale zgodbo o nastanku primorske Svete Gore. Zgodba Kristine Tičar je lepo napisana in v njej kot glavna junaka in lep zgled nastopata slepi Jan in Urška Ferligojeva. A otroci med branjem niso poslušali pozorno. Stavki so namreč predolgi, vsebina pa je primerna za otroke višjih razredov osnovne šole. Tudi nad vsakodnevno nalogo ob vsakem poglavju šmarnic nisva bila vedno navdušena. Vidiva jih velikokrat preveč podobne druga drugi in mestoma pretežke. Zato sva jih poenostavila ali spremenila. »Napiši tri stavke o Urški Ferligoj.« Ali: »Nariši risbico, ki jo bomo poslali uredništvu Pastrička.« Upam, da najina kritika šmarnic pri katehetih in založniku ne bo vzeta slabonamerno. Povsem dobronamerno poveva svoje mnenje, saj si želiva le, da bi otroci šmarnice čimbolj vzljubili.

Otroci, ki imajo sicer doma gotovo na kilograme sladkarij, so po koncu šmarnic kar planili k delivcu bonbonov.

Letošnja ponudba šmarnic je podobna. Zato sem najprej pogledal seznam vseh šmarnic v neki diplomski nalogi. Vedeti moramo, da je vsakoletnih šmarničnih branj več, kar še otežuje izbiro. Žal so zadnja leta besedila velikokrat manj primerna, slogovno pa tudi skromnejša. Ne razumem, da se besedil za uradne šmarnice ne zaupa oziroma naroči kakemu uveljavljenemu pisatelju.

Tudi z nekaterimi kolegi duhovniki sem se pogovarjal na to temo. Eden mi je predlagal, da pokličem župnika v Mokronog, ki je pred leti naročil predelavo napetega romana Berti Golob. Naslov romana je Žrtev spovedne molčečnosti. Zgodba se konča v trenutku, ko je najbolj napeto. To je tako kot v televizijskih limonadah, se je posmejal prijatelj duhovnik, ko mi je predlagal to zgodbo. Mokronoški prijazni župnik mi je rad pomagal.

Šmarnice smo lani imeli vsak dan, tudi ob nedeljah. Vedno ob isti uri, saj si otroci sicer težko zapomnijo spremembe. Kakih ducat otrok je prihajalo. V času obhajila je bilo tudi samo pet otrok, od tega štirje najini. A nisva obupala. Vseh imen otrok bi našteli okoli 25. Tudi kak musliman in neveren se je našel. Za sklep šmarnic je prišel tudi župnik. Spekli smo perutničke in čevapčiče. Bilo je resnično lepo.

Zato bomo letos ponovili šmarnice z bistveno bolj zanimivo zgodbo. In s kitaro in enim bonbonom na udeleženca. Kdor bo pri šmarnicah več kot 20x, pa bo dobil v dar strip o Baragi, ki ga je izdala založba Salve.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem