Kako smo se s sinom na morju učili matematiko

Eva Markovič
Nedelja, 19. avgust 2018, 6:00
Image
»Mamiiii, jaz bi ribiško mrežooooo! Res si jo želim! Res!«

Petdesetič v istem dnevu. Ja, sinko, vem, da si jo želiš, ampak preden smo šli na morje, si dobil napihljivega krokodila in igrač za v vodo nam tudi ne manjka. Sposodi si jo pri sosedih.

»Ampak jaz bi svojoooooo, res jo rabim!«

Počitniški dialog z našim 4-letnikom. Predmet: ribiška mreža. Nujno!

Tista mreža v resnici ni bila draga. Ampak z možem sva imela občutek, da spada v kategorijo krame, ki jo opaziš na počitniških štantih in jo nenadoma nujno potrebuješ. Aktualna je dva dni in nato obleži v kotu. Naslednji dan pa nov: »Mamiiii, jaz bi desko za plavanje!«

Zato sva rekla ne. Večkrat. Seveda ni zaleglo.

Vztrajnost in moč volje, ki se poplačata

Ker je sin še kar vztrajal, sva se z možem domislila nove taktike. Ogledali smo si ribiško mrežo in izračunali, da stane približno toliko kot trije sladoledi. Sinu sva rekla, da si lahko mrežo kupi, če se tri dni zapored prostovoljno odpove sladoledu, na katerega smo se odpravili vsak večer. Bila sva prepričana, da sva se ga znebila – kateri štiriletnik bi se za tri dni odpovedal sladoledu?! Pa naju je presenetil.

Prvi dan. Vsi razen sina jemo sladoled, on si zraven veselo prepeva: »Še dva dni brez sladoleda, pa dobim mrežo!« Z možem gledava in se čudiva. Očitno si res želi tisto mrežo.

Drugi dan. Vsi jemo sladoled, sin veselo skače: »Samo še jutri brez sladoleda!« Z možem nama je že malo nerodno, res sva okrutna starša, otroka prikrajšava za sladoled, pa tista mreža sploh ni draga! Ampak presneto, če zdajle odnehava, bova vse pokvarila, ali ne?

Tretji dan. Takoj po sladoledu se odpravimo do prodajalne, kjer nas čaka vnaprej izbrana in tako zaželena ribiška mreža na dolgi modri palici. Sin jo ponosno plača in kar žari od veselja, ko se z njo zapodi proti morju. Neverjetno je ponosen nase, da je prestal tako težek preizkus. Okoli stoječi nejeverno zmajujejo z glavami. Bravo, fant!

Tista mreža je brez dvoma najboljša stvar, ki se mu je zgodila na letošnjih počitnicah.

Lahko dobljeno in brez vrednosti

Na morju ni samo sin dobil lekcije iz družinske ekonomije. Stvari stanejo in če si hočemo kakšno stvar kupiti, se moramo drugi odpovedati.

Otroci morajo okusiti močno željo, trud in odrekanje. Šele z vloženim trudom stvar dobi svojo vrednost.

Lekcijo sva dobila tudi midva z možem. Otroci morajo okusiti močno željo, trud in odrekanje. Še zlasti zato, ker odraščajo v svetu brez resničnega pomanjkanja. Kaj pa je to, da se moraš odpovedati trem sladoledom?! Da ti starši ne kupijo vsega, kar ti pade na pamet? Pomanjkanje prav gotovo ne. Zato je toliko pomembnejše, da malo takšnega »pomanjkanja« ustvarimo starši. Šele z vloženim trudom stvar dobi svojo vrednost. Hkrati pa otrok zraste tudi v svojih lastnih očeh. Zmorem! Tako velik sem že!

Naslednje leto bosta otroka na morje vzela nekaj malega denarja iz svojih hranilnikov, kamor spravljata kovančke, ki jih občasno dobita od babic. Ne veliko in vsekakor ne toliko, da bi si lahko kupila vse, kar ponujajo prodajalne na rivi. Ravno toliko, da bosta morala dobro razmisliti, ali si bolj želita vodno pištolo, veliko vrečo gumijastih črvov ali skakanje po trampolinu. Ko se bosta končno odločila, bo to postalo doživetje, ki se ga bosta še dolgo navdušeno spominjala, saj se ne bo izgubilo v množici ostalih sladkarij in na hitro kupljenih igračk. S tem, da odvzameš, pravzaprav neverjetno povečaš. Privoščim jima takšne enkratne spomine na otroštvo!

Foto: nationaltrust.org.uk

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa

29. marec 2019 ob 17.30

Cerklje, Koper, Celje, Novo mesto
Ljubljana