Kaj me je Camino naučil o vztrajnosti?

Sreda, 7. avgust 2019, 5:30
Image

Pred natanko tremi leti sem se z možem podala na eno najbolj slavnih romarskih poti - Camino de Santiago. Zaradi zanimivega spleta okoliščin je bila najina takratna pot nadvse neobičajna. Nisva se namreč odpravila povsem sama. V meni je poleg mojega bilo še eno čisto majhno srčece. Prav zaradi tega sem že pred začetkom najine poti ostala odprta za različne scenarije te dogodivščine. Da sem se v zaupanju prepustila, kako in kam me bo peljal naš camino, je bilo zame zelo dobro. Tako kot vsaka pot v življenju, me je tudi Camino - kot se zanj seveda spodobi - preizkušal in me na ta način učil različnih življenjskih lekcij. Med drugim tudi marsičesa o izjemno cenjeni in iskani vrlini - vztrajnosti.

Na prvem mestu je bila zame skrb, da detecu v meni zagotovim najboljše pogoje za rast.Vztrajati pomeni kljub oviram ali neuspehom odločno iti naprej, ne popustiti, ob težavi ali neuspehu se ne zlomiti, ampak vstati in nadaljevati pot. In ne dovoliti zunanjim ali notranjim dejavnikom, da nas ustavijo. Vztrajnost je nujna za življenje. Nobena pot v življenju ni namreč posuta samo s cvetjem, ampak se vmes njega najdeta tudi trnje in suša. Prav tako ni nobena pot samo ravna in široka, ampak tudi ozka, strma, polna ovir, vzponov in padcev. Brez vztrajnosti je zato praktično vse slej kot prej obsojeno na neuspeh ali, še huje, na propad. Brez nje ne more biti ne dosežkov ne dobrih odnosov.  Pa tudi uspešno prehojenega Camina ne.

Z glavo skozi zid?

Pa vendar. Ko sem po začetnih prvih dnevih, ki so bili zaradi močne vročine in velikih razdalj, vse prej kot enostavni, začutila v sebi glas, ki mi je šepetal, da naj nikakor ne rinem več z glavo skozi zid, ampak se ustavim, zadiham, se pobožam in objamem ter z veliko mero miru najdem novo in lažjo pot, so se v meni prebudila številna vprašanja o vztrajnosti:

»Je neomajna vztrajnost res vedno prava izbira? Je vedno na mestu, da gremo za dosego cilja preko sebe ali celo z glavo skozi zid? Je poraz, če sklonimo glavo in odnehamo, ker spoznamo, da nekaj ni za nas ali da je nekaj za nas enostavno preveč, saj nam bolj škodi kot koristi? Je vztrajnost res vedno in v vsakem primeru samo pozitivna in dobra lastnost?«

Enostavnega in enoznačnega odgovora nisem našla. Ugotovila pa sem, da vztrajnost za vsako ceno nikakor ni dobra in smiselna ter da med vztrajnostjo, ki plemeniti in vztrajnostjo, ki škodi, obstaja meja. Mero, do katere je še vredno vztrajati, je marsikdaj težko določiti, zato se moramo vedno znova spraševati in preverjati, kaj je naš cilj in po kakšni poti hodimo.

Pogosto se namreč zgodi, da ljudje obupajo ravno pred prvim pravim uspehom.

Cilj je ... pot

Ker moj glavni cilj ni bila več v celoti prehojena pot, ampak dobrobit razvijajočega se deteca v meni, sva najino prvotno začrtano pot prilagodila novemu cilju. Na prvem mestu je bila zame namreč skrb, da detecu v meni zagotovim najboljše možne pogoje za rast in razvoj, kar je pomenilo predvsem, da poskrbim zase, za svoje zdravje in ustrezno spočitost.

Z avtobusom sva se zato odpeljala do točke, ki nama je glede na število odmerjenih dni, ki sva jih imela za Camino, dopuščala tempo, ki ni škodil mojemu telesu. To je pomenilo, da sva zaporedoma hodila največ 4 dni po 20 do 25 kilometrov, nato pa en dan počivala. Ta tempo mi je ustrezal in na koncu mi je brez kančka slabe vesti, da s svojim početjem kakorkoli škodim otročičku, prijetno utrujeni uspelo priti tudi do drugega cilja – precejšnega dela nepretrgano prehojenega camina vse do Compostele de Santiago. Zmaga je bil na ta način zame kar dvojna.

Kaj sem se torej naučila o vztrajnosti

Najprej je nujno, da imamo dober in truda vreden cilj. Cilj, ki ga zasledujemo, mora prihajati iz nas samih, iz našega srca. Torej mora iti za našo srčno željo, ki nas osrečuje, zaradi katere se nam kar malo smeji.

Nato je pomembno, da s hojo po poti začnemo zmerno in stanovitno. Izbrati moramo hitrost, ki jo lahko vzdržujemo in ohranjamo vse do cilja. Ne smemo biti ne prepočasni ne prehitri ali zaletavi. Le zmernost in stanovitnost namreč čez čas rodita dobre sadove in pripeljeta do uspeha.

Prav tako mora biti ves čas naša pot obarvana z nežnostjo, sočutjem in ljubeznijo. Pri čemer smo nežni, sočutni in ljubeči do sebe lahko tudi takrat, ko smo zaradi naše rasti in napredovanja primorani stopiti iz svoje cone udobja. Če zasledujemo dober in truda vreden cilj, ki nas osrečuje, se to dvoje med seboj nikakor ne izključuje v celoti.

Poleg tega nekatere poti tudi ni smiselno prehitro zapustiti samo, ker je morda v določenem trenutku presneto težka in nam gre zares slabo. Pogosto se namreč zgodi, da ljudje obupamo tik pred pravim uspehom. Čudovita primera za to sta porod in tek. Pri obeh je normalno, da tik pred ciljem pridemo do točke, ko je najtežje in se nam zdi, da ne zmoremo več. Na poti je zato izjemnega pomena tudi to, da se ob soočenju s težavo oziroma oviro ne prestrašimo in odidemo, temveč verjamemo vase in preko vseh svojih strahov in dvomov stopimo korak naprej.

Ni vse v trmastem vztrajanju

Lahko pa pridejo tudi trenutki, ko naša pot ni več izključno samo naša. Ko si del naše poti delimo še z nekom. Ko nismo več odgovorni le zase, ampak še za kakšno drugo bitje, ki je v celoti odvisno od nas in nas potrebuje v celoti. Takrat je čas, da se ponovno dobro vprašamo, kaj je naš cilj ali pa morda zgolj pot nekoliko »posodobimo«.

Ključ do pravega zadovoljstva na poti zato nikakor ni zgolj v trmastem vztrajanju pri svojih načrtih, zamislih, željah in ciljih, temveč predvsem v tem, da se znamo prepustiti in v zaupanju ostati odprti za Njegovo voljo. Le ta bi morala biti konec koncev tudi naš največji in končni cilj.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.