Kaj bo pomembno na dan, ko bom umrla?

Eva Strajnar
Četrtek, 1. november 2018, 16:00
Image
Kot majhen otrok sem se le redkokdaj spraševala o smrti. Morda ob bolezni, ki jo je doživel kdo izmed bližnjih. Ali za kratek hip, ko sta priložnost ali pogovor nanesla na to. A ni me prav posebej zanimala.  

Ko sem nekoliko odraščala, sem se vsake toliko vprašala o smrti. Takrat, ko me je zaobjel trenutek minljivosti in sem razmišljala o smislu obstoja. Zakaj sem tu, kam grem, kje bom, ko bom umrla. Za seboj sem imela le malo izkušenj smrti, predvsem daljne sorodnike.

Kaj je tisto, kar takrat zares šteje?

Kot sem preko let postajala samostojna in zrelejša, sem smrt začela dojemati v skladu z mojo vero. Ko sem rastla v veri, sem rasla v zaupanju, da po smrti čaka name nekaj nepojmljivo lepega. Čeprav si nisem znala prestavljati točno kakšno bo, sem verjela, da po smrti pride novo življenje. A smrt je bila takooo daleč. Saj je še cel svet pred mano.  

Ko sem vstopala v svet odraslosti, so me, bolj ali manj, spremljala rojstva otrok. Spremljala sem smrti najbližjih, ko smo pokopali babico in dedka. Takrat sem se za nekaj trenutkov ustavila ter razmišljala o njihovih in svojih poteh. A le za nekaj trenutkov, potem pa me je že kakšen nadobudnež nujno potreboval. Lačen, lulat, mami, punčko iščem …

Vem, ob koncu mi ne bo pomembno, kako razmetano stanovanje sem imela, ampak koliko otrok je ob meni.

Potem pa se je življenje nekoliko umirilo. Otroci niso bili več čisto majhni. Več časa sem imela zase. Začela sem razmišljati o tistih »resnih« vprašanjih, ki so se še nekaj let nazaj zdela tako daleč ter za katere se mi je vedno zdelo, da pridejo šele s starostjo. Kaj sem v življenju že naredila, kaj doprinesla v ta svet? Bo svet zaradi mene kaj drugačen?

Kljub temu, da se mi zdi smrt še daleč, se zdaj o njej večkrat vprašam. Predvsem pomislim na to, kaj mi bo pomembno, ko bom umrla. Kaj je tisto, kar takrat zares šteje?

Pomislim, da ni čisto vseeno, kakšne odločitve sem do sedaj  sprejemala. Da sem naredila v življenju boljše in slabše izbire. Da so nekatere stvari bolj pomembne kot druge. Slutim, o čem se bom takrat spraševala.

Kakšne odnose sem gradila

Večkrat, ko me rutina posrka vase in se čisto izmučena zvečer uležem v posteljo razmislim o svojem dnevu. Kolikokrat sem brez resne podlage izgubila živce? Kolikokrat nisem znala prisluhniti možu? Kolikokrat nisem bila pozorna do otrok, ker ser mi je mudilo pospravljati ali delati neka »nujna« opravila?

Vem, ob koncu mi ne bo pomembno, kako razmetano stanovanje sem imela, ampak koliko otrok je ob meni. Ne bo mi pomembno, ali sem dobro skuhala, pomembno mi bo, da me bo mož še vedno ljubil. Ne bo mi pomembno, če sem obiskala čisto vsak konec sveta, pomembno mi bo, kolikokrat sem si vzela čas za prijatelje in kako smo skupaj hodili čez življenje.  

Ali sem vsem odpustila

Zamere so trdovratne. Držijo se nas kot pijavke. Kar naj se on najprej opraviči! Kar naj ona naredi prvi korak. Pustimo jim, da nas kljuvajo, a otresemo se jih ne. Lažje je ohranjati zamero kot odpustiti.

Na dan, ko bom umrla, želim biti brez zamer. Pomembno mi bo, da odidem mirno. Pomirjena s seboj in drugimi. Ker je mirno srce vredno več kot kar koli drugega.

Odpuščajmo drug drugemu. Naučimo se preseči svoje slabotnosti in pustimo zamere.

Človek hitro spozna, kako dragoceni so trenutki, ko odpustimo.

Kako sem popravila svoje napake

Napake štejejo. A vsi smo samo ljudje. Ranljivi smo in naredimo ogromno napak. Pa kaj potem; nihče ni popoln. Jaz sploh ne. Saj je vendar bistvo in čar vsega drugje – ni pomembno kako popoln si,  temveč ali znaš priznati napako in jo popraviti.

Na koncu bodo šteli le trenutki, ki so sledili napakam. Trenutki, ko sem gojila svojo zmoto, ne priznala napake in trmarila po svoje, ali pa trenutki, ko sem se opravičila, priznala napako in osebno zrastla.

Koliko sem zaupala Bogu

Ko bom nekoč gledala nazaj na svoje življenje, si želim, da bi videla, da sem živela s polnimi pljuči. Da sem živela polno. Da sem, ne glede na to, kar mi je življenje prineslo, znala zaupati in se prepustiti Njemu, ki je že od samih začetkov najboljše vedel, kaj je dobro zame.

Velikokrat skrbim, se bojim, premlevam kaj je boljše ali slabše. Ko bom enkrat gledala smrti v oči, bo vse to pozabljeno. Mislila bom samo na to, koliko sem Mu zaupala in koliko Mu zaupam zdaj, v trenutku, ko se na novo rojevam. Takrat bo najbolj pomembno le eno – da Mu še vedno zaupam. Da verjamem, da bom dihanje ob Njem nadaljevala v večnosti.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor