Jezus raste in se krepi

Nedelja, 12. januar 2020, 5:00
Image
Jezus se je rodil, darila smo razdelili in potico pojedli. Kaj pa sedaj? Hm … večina ima januar za najbolj pust mesec, ko že počasi pospravljajo smrečice, ker se te preveč otresajo, s tem izginejo tudi lučke in jaslice morda postanejo predvsem scena, na kateri se nabira prah.

Če bi božič resno jemali, bi bili sedaj z njim še bolj zaposleni kot konec decembra! Decembra deteta »ni bilo«, v tednih po rojstvu pa zahteva ogromno pozornosti.

Pred božičem smo se na božič pripravljali, kot se starši pripravljajo na porod. Priprava na starševstvo, na rojstvo družinskega člana, na dete, ki svet obrne na glavo, v realnosti nikoli ni dovolj obsežna in mati - ali oče - se ne more pripraviti na vse, kar prinese novo rojstvo.

Potem pride tako pričakovani dan; dan rojstva. Če bom kdaj rodila, najbrž ne bom takoj dojela razsežnosti rojstva in njegovih posledic zame. No, vsaj pri božiču mi po navadi to uspe šele potem, ko božični dan že mine.

In potem sledi tisto sladko obdobje ... 

... ko, tako kot so k Jezusu, prihajajo na obisk prijatelji in sorodniki, ki želijo videti novega človeka. In tako kot trije modri tudi oni prinašajo darila – le da so plenice, oblekice, igračke …

Potem pa pride tisto januarsko obdobje, ko na novorojeno dete kar malo pozabimo.

Jezus pa še kar raste!

Da je to popolnoma zgrešeno, me je najprej spomnilo eno letošnjih voščil; naj dete v meni raste in se krepi vse do Kristusovega 2. prihoda. Druga brca nekje v glavi pa je priletela, ko je sosedovo dete nekega dne jokalo skoraj ves dan. In potem še noč. In zopet večji del dneva …

Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.In potem sem sklenila, da grem vprašat, če lahko kakorkoli pomagam. Gotovo je tudi mami težko ves dan ob deročem se otroku. Gotovo si želi vsaj malo miru. Meni ni bilo lahko, pa sploh nisem živela z njim. Bila sem res pripravljena skuhati kosilo, pospraviti celo stanovanje, pestovati bolnega otroka ali kar bi bilo pač potrebno. Malo tudi v upanju, da bi naslednjo noč lažje spala. A mama se sploh ni sekirala za vse drugo in je povsem umirjena razložila, da je treba pač počakati, da se mali pozdravi. Na neprestan jok se je za razliko od mene že povsem navadila.

Morda bi morali biti bolj pozorni na te male božične čudeže v naši okolici, ki rastejo, jočejo, ustvarjajo utrujene starše in od rojstva še vsaj desetletje potrebujejo kar dobro mero skrbi, topline, nege, pozornosti in predvsem trajen ljubeč odnos. Da bi lahko družinam večkrat privoščili kakšno uro družbe, kakšno majhno pozornost, uro varstva, pogovor … Vsako novo življenje je namreč tudi res velika odgovornost in skrb zanj zahtevna naloga. Lahko bi vsaj malo našega dragocenega čas ain skrbi namenili visoko opevani skrbi za te, ki so »naša prihodnost«. Tudi Jezus nas k temu spodbuja, ko pravi "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.” (Mt 25,40)

In hkrati; če se je v naših srcih na božič rodil Bog, potem je od tedaj na nas odgovornost skrbi za odnos z Novorojenim! Bilo bi neodgovorno, če bi si zanj vzeli premalo časa, če ga ne bi hranili z dobrim, če bi ga postavljali na hladno ali izrivali iz doma, v katerem se je rodil ali če zanj ne bi skrbeli …

Cerkveno leto nas bo kaj hitro spomnilo, da naša življenja tečejo prehitro, da si ne bi vzeli časa za pomembne reči.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid