Intervju z igralko Milado Kalezić: »Moja najpomembnejša vloga je, da sem mama«

Eva Markovič
Petek, 8. februar 2019, 5:30
Image
Milada Kalezić je igralka, ki se je spomnite kot jezikave Meri iz filma To so gadi. Rojena je v Črni gori, odraščala je v Mariboru, v Ljubljani pa je obiskovala AGRFT. Danes je članica SNG Maribor, cenjena gledališka ustvarjalka in dobitnica nagrade Prešernovega sklada ter Borštnikovega prstana.

A Milada ni samo odlična igralka. Je tudi predana pravoslavna kristjanka, ki se je ob prejemu Borštnikovega prstana (2011) pred vso dvorano zahvalila »dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj« in dodala, da želi vsem ljudem govoriti: »Verujte evangeliju. Bog nas ljubi.« Izhaja iz ateistične družine, a v trenutku, ko se ji je življenje rušilo, je začela iskati pot k Bogu. Živega Kristusa, ki je spremenil njeno življenje, je srečala pri 49 letih.

Z zabavno in iskrivo sogovornico smo se pogovarjali na Svetopisemskem maratonu, kjer je pričevala »katoliškim bratom«, kot pravi sama.

Nekoč ste dejali, da vas je Bog potegnil iz niza neznosnih položajev, zaradi česar ne sodite več med tiste, ki verujejo, ampak med one, ki vedo. Glede na to, da doma niste bili verni, je zanimivo, da ste se v preizkušnjah obrnili na krščanskega Boga in ne na kakšno »new age energijo«, ki je danes tako popularna. Kaj se je zgodilo? Ste začutili Jezusov klic?

Ko sem se na neki točki znašla v brezizhodni situaciji, sem se prvič v življenju obrnila na neznanega Boga. Bila sem v cerkvi sv. Danijela v Celju, nisem si upala čisto notri, ampak sem klečala v preddverju, pred steklenimi vrati. Bog me je uslišal, močno sem občutila Njegovo prisotnost in tako sem se naslednjih 12 let pogovarjala s tem neznanim Bogom. Da bi izvedela več o Njem, sem v roke vzela knjigo o različnih verstvih, nekakšen religiozni supermarket. Navduševala sem se nad mnogo stvarmi, prejadrala new age, a na dolgi rok ni nič od tega obstalo. Očitno je Gospod pripravljal drugačno pot.

Tam bi me morali krstiti kot otroka, kar je nekdo v zadnjem trenutku preprečil, ker je bil moj oče oficir. A Gospod me ni izpustil.Pri 49-ih letih sem se zopet znašla v zelo težki situaciji, obračala sem se na Boga, čutila sem Njegovo prisotnost, nisem pa vedela, kaj želi od mene. Na pravoslavni božič, 7. januarja, sem se sprehajala po Mariboru, ko sem pred cerkvijo zagledala množico ljudi in zaslišala srbščino. Vprašala sem, kaj se dogaja, in začudeni gospod mi je odvrnil: »Sestra, božič je.« Naslednje leto se mi je zgodilo identično – na pravoslavni božič sem se znašla pred cerkvijo. V nekem trenutku sem vstopila in pokleknila pred podobo Kristusa s trnovo krono. Ne znam opisati, zgodilo se je nekaj zelo močnega. Spomnim se, da sem na kolenih v srbščini jokala: »Oprosti, vem, da si.« Ko sem se dvignila, sem vedela, da verujem v Jezusa Kristusa.

Čez en mesec sem se v Črni gori, v samostanu blizu svojega rodnega kraja, dala krstiti. Tam bi me morali krstiti kot otroka, kar je nekdo v zadnjem trenutku preprečil, ker je bil moj oče oficir. A Gospod me ni izpustil. Postalo mi je jasno tudi to, zakaj ravno Jezus. Vse, kar sem prosila neznanega Boga, je možno samo pri Njem: novo rojstvo, vstajenje od mrtvih.

Ste se za pravoslavno Cerkev odločili zaradi svojih korenin?

Nisem se odločila, ampak se je preprosto zgodilo. Mislim, da gre za Božjo voljo, čeprav se popolnoma domače počutim tudi v katoliški Cerkvi.

Po spreobrnjenju se mi je zdelo najpomembnejše, da se da krstiti tudi moja hči. A ker je bila stara že 23 let, sem se ji zdela histerična in me seveda ni poslušala. A čez dve leti se je krstila v katoliško vero, in sicer zaradi svojega fanta, ki je danes njen mož. Tako da smo v družini tako pravoslavni kot katoličani. Doživljam nas kot brate, saj verujemo v istega Boga.

Gledališče velja za kraj, ki ni naklonjen veri. Kako so soigralci sprejeli vašo spremembo, od citiranja Svetega pisma do deljenja podobic?

Z vsemi sem bila v dobrih odnosih, tako da so bili kar razumevajoči. Na začetku so mislili, da gre za muho, ki me bo kmalu minila. A izkazalo se je, da je stvar resna. (smeh)

Najprej sem soigralcem jaz delila podobice, ikone in Sveta pisma, danes pa oni meni povedo, da se spomnijo name, ko na turneji vidijo cerkev, in vstopijo vanjo. Potem jih vprašam: »In komu je posvečena tista cerkev? To je pomembno!« Malo v zadregi odgovarjajo, da bodo preverili na internetu. (smeh) Ampak danes že kar vedo, pogledajo na vhodu, ker vedo, da jih bom vprašala. Iz turnej mi prinesejo kakšen poseben spominek. Ko so bili v Južni Ameriki, sem npr. dobila Marijo iz Guadalupe.

Kako usklajujete osebno vero in poklic igralke? Kaj npr. storite, ko morate odigrati vlogo, ki se ne sklada z vašimi prepričanji?

To je kar izziv. Po igralskem kodeksu imaš pravico odkloniti vse, kar žali tvoja osebna, narodna in verska čustva, a v teatru se vseeno pričakuje, da sodeluješ. Vendar nam je z nadrejenimi vedno uspelo najti dogovor, so zelo korektni, vedno so me vprašali, ali bi bila pripravljena igrati določeno vlogo, in če nisem bila, so razumeli. Danes, po vseh teh letih, tudi lažje brez obžalovanja rečem ne. Ne le zaradi vere, ampak se mi nekaterih stvari enostavno ne ljubi več. Zrela ženska je v svetovni dramatiki večinoma samo še »čarovnica«, ki na odru tri ure vpije in se prepira. Tega se naveličaš ne glede na vero.

Mislim, da je funkcija, ki jo ima ženska v družini, bistvena.Zgodilo se je, da bi morali imeti vajo v nedeljo, pa sem rekla, da ne morem, ker grem k liturgiji. Režiser je hotel vajo preložiti na nedeljo popoldne, pa sem rekla, da tudi tega ne morem, ker je Gospodov dan. Režiser je šel v zrak, vendar me je v bran vzel direktor. Moj soigralec Tadej Toš pa je v ponedeljek na vaji izjavil: »Milada, prosim, pojdi še na kakšno liturgijo, včeraj sem se tako dobro naspal!« V gledališču so se navadili, da me vprašajo, ali lahko imamo vajo ali imam morda kakšen praznik. (smeh)

Svoje vere ne doživljate kot nekaj, kar bi skrivali pred drugimi, ampak delujete kot prava oznanjevalka. Je sploh mogoče srečati Boga in ostati tiho?

Ne, mislim, da ni možno. Gre za tako velik čudež, da se tega zavedaš, in če premoreš vsaj malo hvaležnosti, veš, kaj dolguješ Bogu, in nisi tiho. Tudi v evangeliju jasno piše, naj Boga ne zatajimo pred ljudmi. Obstajajo pa tudi ljudje, ki doživijo izjemno globoko notranjo preobrazbo, o kateri ne govorijo veliko, a o tej spremembi in svoji veri pričujejo z vsem svojim življenjem. Tudi takšne vrste pričevanje je izjemno močno.

V filmu To so gadi je odigrala vlogo Meri

Imate občutek, da ste pravoslavni kristjani bolj odprti za oznanjevanje od katoličanov?

Ja, mislim, da je pri nas vera bolj vpeta v življenje. Ko se začne post, v vseh trgovinah na jugu trgovci sami izpostavijo postno hrano. Tudi neverni se pogosto postijo iz spoštovanja do vernih. Če prideš v Srbiji v hotel in rečeš, da si na postu, bo natakar točno vedel, kaj ti lahko prinese. Zaradi tega ni nikomur nerodno.

Z nekdanjim možem, igralcem Petrom Boštjančičem, imate danes odraslo hčer Ivano. Pravite, da na prvo mesto nikoli niste postavljali gledališča, ampak najprej otroka in zakon. Vam je bilo kot igralki težko postaviti prioritete? Kako danes gledate na prehojeno pot?

Zdelo se mi je naravno in bistveno, da je otrok na prvem mestu. V tistem času za moža nisem bila prepričana, ali bova skupaj vse življenje, za otroka pa sem vedela, da sem mu samo jaz mama. A odnosi so se mi zdeli pomembnejši od kariere še pred mojim »cerkvenim življenjem«. Pri teatru je treba biti zelo pozoren, ker zna ukrasti življenje, kot bi šlo na nekakšno magijo. Če imaš dobro vlogo, hitro postaneš podoben drogerašu, ki se vse bolj posveča gledališču in popušča pri pomembnejših odnosih.

V enem od intervjujev ste rekli: »Sebe doživljam v prvi vrsti kot gospodinjo, kuharico, čistilko, mamo, omo.« To se ne sliši kot podoba sodobne »emancipirane ženske«?

Pa dobro, jaz sem Črnogorka! Tako sem bila vzgojena, moja domača vzgoja je bila patriarhalna. Celo to, da grem na akademijo, ni bilo zaželeno, ker poklic igralke ni »poklic za poštene ženske«. Vzgajali so me, da bom znala gospodinjiti, da bom imela otroke … To je del mene. V karieri sem imela pavze, včasih po več mesecev nisem igrala. Kuhala sem pa vedno! Torej sem občasno igralka in vedno gospodinja.

Zrela ženska je v svetovni dramatiki večinoma samo še »čarovnica«, ki na odru tri ure vpije in se prepira. Tega se naveličaš ne glede na vero. »Ženska se lahko polno uresniči le v odnosu z moškim, gledališče me ni moglo nahraniti.« Še ena izjava, ki se ne sklada s sodobnim feminističnim duhom. Kako doživljate odnos moški-ženska?

Ta odnos doživljam zelo tradicionalno. Kot pravoslavna zahodne civilizacije ne doživljam kot svoje, čeprav je medtem postala globalna. Sodobnih pridobitev ne doživljam kot pridobitve. Stvari morajo biti preproste, naravne, tako se trudim tudi živeti. Nimam avta, uporabljam javni prevoz, nimam pametnega telefona, ne uporabljam računalnika in elektronske pošte. Ko sem iz srbščine prevajala knjigo o postu, sem delala s papirjem in kulijem, nato sem jo narekovala, da jo je nekdo pretipkal, in jo poslala založbi. Vse se da! V tej luči mislim, da se tudi moški in ženske še vedno uresničujemo v odnosu drug z drugim.

Danes ste babica, imate devetletno vnukinjo Klaro. Kako se doživljate v tej vlogi?

Strašno rada imam ta odnos. Za odgovornosti poskrbijo starši, midve pa se imava fino. Najlepše komplimente dobim od nje. Ko odidem, dobim risbico, na kateri kaj lepega piše. Veliko mi pomeni tudi to, da skupaj moliva in se pogovarjava o Bogu. To se mi zdi čudež.

Kot igralko vas gotovo sprašujejo, katera je bila vaša najpomembnejša vloga. Kako bi odgovorili danes?

Moja najpomembnejša vloga je, da sem mama. Bog tukaj daje ženski največ moči. Sama sem se na žalost ločila, a imam vseeno veliko družino, hčer, sestro, dva brata, nečake … Oba starša sta umrla doma, skrbela sem zanju. Izkazalo se je, da je Bog preko mene popeljal celotno družino v Cerkev. Moj brat je bil sicer veren pred mano, ampak ni misijonaril tako strastno kot jaz. Jaz sem jih od vsega začetka naganjala v cerkev, najprej seveda na popolnoma nepravi način, zelo po balkansko. (smeh) A z Božjo pomočjo je le šlo.

Mislim, da je funkcija, ki jo ima ženska v družini, bistvena. Ženska je seveda lahko izpolnjena tudi na drugačen način, a mene je najbolj zaznamovalo materinstvo in partnerstvo. Sama se v njem nisem najbolj izkazala, a kljub temu občutim Božjo milost. Danes živim sama, a svoje filozofije o pomenu odnosa med moškim in žensko kljub temu nisem spremenila.

Pričevanje "katoliškim bratom" na Svetopisemskem maratonu (vir: svetopisemskimaraton.si)

Foto: SNG Maribor

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa

29. marec 2019 ob 17.30

Cerklje, Koper, Celje, Novo Mesto,
Ljubljana