Intervju z Aljo Malis, 2. del: »Otrokom, ki hodijo bosi, se bolje razvijajo možgani«

Eva Markovič
Torek, 19. junij 2018, 5:00
Image
V drugem delu intervjuja smo se s specialistko za gibanje pogovarjali o tem, zakaj so mizice in stoli za otroke škodljivi in kaj jim lahko ponudimo namesto tega, kako so umetni popadki povezani s carskim rezom in kakšni treningi otrokom škodijo.

Alja Malis je voditeljica Vadbene klinike, specialistka za gibanje, osebna trenerka in nekdanja plesalka, ki se veliko ukvarja s pravilnim gibanjem v obdobju nosečnosti in po porodu. Je mama triletnega sina, septembra pa pričakuje drugega dojenčka.

V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o napakah, ki jih delamo ženske, ki bi rade prišle v formo, o poporodnem trebuščku, poganjalcih pa tudi o tem, kako paziti na svoje telo pri nošenju otrok ali vozičkanju.


Alja, pred kratkim si se z družino preselila v nov dom, v katerem ni nobenih sodobnih pripomočkov, ki kvarijo našo držo. V njem ni niti stolov in kavča! Nam lahko opišeš, kako je to videti?

Ob kuhinjski mizi nimamo stolov, ampak žoge. Na tleh imamo blazine, tako da ne sedimo na kavču, ampak v različnih položajih na tleh. Triletni Brin se je najhitreje navadil, saj se mu to zdi normalno in ničesar ne pogreša. V svoji sobi ima pol metra visoko mizico, za katero lahko ustvarja kleče. Ampak v resnici je večino časa na tleh. Stol je ena najslabših iznajdb sodobnega človeka. Večina težav, ki jih pri svojem delu odpravljam, izvira iz sedenja.

Kaj torej priporočaš tistim, ki večino svojega delavnika preživimo za računalnikom?

Sama imam dinamično pisarno s premično mizo, ki večini žal ni dostopna. Pomembno je, da se položaj telesa pogosto spreminja, zato sedenje čim večkrat prekinjajmo. Naše telo je podobno mešalcu betona, ki se mora ves čas premikati, da se beton ne strdi. Tudi če smo v službi, vsakih 20 minut za nekaj sekund vstanimo, zaokrožimo z boki in delajmo naprej. Koš, tiskalnik … oddaljimo od sebe, da bomo prisiljeni čim večkrat vstati. Ko sedimo, si lahko predstavljamo, da smo slika, ki se obesi na žebelj za sabo. S tem podaljšujemo hrbtenico. Z rameni zaokrožimo nazaj, glavo imamo poravnano z ekranom.

Največji problem pa je, da sedimo tudi doma, na stolih in kavču. Doma čim manj sedimo! Tudi otrokom vsaj do šole ne kupujmo mizic in stolčkov.

Kakšen stol naj izberemo?

Stoli z gibljivim naslonom ali stoli za »aktivno sedenje« v nasprotju s prepričanji niso primerni ne za otroke ne za odrasle. Površina za sedenje in naslon morata biti stabilna. Telo ima namreč vedno majhne disfunkcije, ki jih takšni stoli povečujejo, saj telo išče bližnjice in kompenzira, da mu je lažje. Najboljši stoli so v resnici najbolj primitivni, saj so neudobni in nas prisilijo, da pogosto vstajamo. Bolj ko je stol ergonomski, bolj je škodljiv, ker nam je na njem udobno in se zasedimo.

Trenutno si noseča z drugim otrokom. Prvič si se odločila za epiduralno analgezijo, porod se je končal s carskim rezom. Tokrat si odločena, da stvari zastaviš drugače. Kako?

V prvi nosečnosti se nisem veliko ukvarjala s porodom. Zdelo se mi je, da spada v porodnišnico, da je boleč, da zdravniki že vedo, kaj je najbolje … V glavi sem imela podobo s televizije: ženska rojeva, cela drama, kričanje, invalidski voziček, ležanje na hrbtu … Takšna podoba je neženska, nenaravna in nelepa. Šele po lastni izkušnji sem se začela zavedati pomanjkljivosti porodnišničnega sistema, v katerem je zdravnik hkrati kirurg in je porod zelo medikaliziran. Številni porodničarji v svoji dolgi praksi še nikoli niso videli naravnega poroda. Ugotovila sem, da ženske ne bi smele biti prikrajšane za polno zavest med porodom, ki nas opolnomoči, da postanemo močnejše, odločnejše ter bolje povezane z otrokom in svojim telesom.

Kako konkretno se pripravljaš na porod?

Moje telo je »primerno opremljeno«, da lahko brez medicinskih intervencij dobro opravi svojo fiziološko nalogo. Pripravljam se na več načinov, psihološko, s pridobivanjem znanja in ustreznim gibanjem. Pri porodu bom imela svojo babico in dulo, roditi nameravam v jeseniški porodnišnici, ki podpira naravni porod. Vesela sem, da bo ob meni znana oseba, ki ji zaupam in me ne bo ob 14h zapustila, ker bo konec izmene.

Želela bi si roditi doma, a to zaradi prejšnjega carskega reza ni mogoče. Upam, da se bom dovolj sprostila in da bo šel porod po načrtih. Strah namreč najbolj vpliva na potek poroda. Kadar nas je strah, se mišice krčijo, sfinktri se zapirajo in porod se ustavi. Če bom imela ponovno urgentni carski rez, pa bom vsaj vedela, da je to res nujno in da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči.

Misliš, da so na porod s carskim rezom vplivali ležanje, epiduralna analgezija, umetni popadki? Kako se na takšne posege odziva telo?

Vesela sem, da bo ob meni znana oseba, ki ji zaupam in me ne bo ob 14h zapustila, ker bo konec izmene.Če dobiš epiduralno analgezijo, ne čutiš dobro telesa. Ne moreš se gibati in hoditi, zato ležiš. To je glavni razlog, da se porod upočasni, sploh če ženska še ni dovolj odprta. Če ležiš, težje rodiš, saj delaš proti gravitaciji. Otrok ob tem pritiska na glavno dovodno žilo, zaradi česar dobi manj kisika in hitreje pride v stisko. Nato dobiš umetne popadke, to je samoumevno. Ob umetnih popadkih maternica podivja, saj se krči hitreje in bolj, kot bi se ob naravnih. Pri tem otrok prejme manj kisika, kar je spet razlog za njegovo stisko. Umetni popadki otroka dobesedno dušijo, zato pogosteje pride do situacij, ko je treba urgirati. Poleg tega se z umetnimi popadki prekine naravni krogotok oksitocina, kar vpliva na težji porod, težje porajanje posteljice in težje vzpostavljanje dojenja. Vse postane težje.

Bolečina je sestavni del poroda, ki nam pove, kako se gibati, kdaj potiskati … To je povratna informacija, ki v možganih sproža izločanje novih hormonov in krčenje maternice. Vse ima namen.

Ker si tudi sama mama, me zanima, kaj meniš o gibanju sodobnih otrok. Kje jih starši oviramo, namesto da bi jih spodbujali?

Lepota otroškega gibanja je v tem, da je gibanje igra. Za igro ne rabiš motivacije, kakršno potrebujemo odrasli za treninge. Otroci v gibanju res uživajo! Odrasli smo to pozabili, lahko pa se potrudimo ter se igramo in zabavamo skupaj z otroki. Starš spodbuja otroka, otrok starša, zabavata in razgibata se oba. Pojdimo na vse štiri, plezajmo z njimi, da bodo to počeli čim dlje. Na igrišču slišimo starše, ki otroke opozarjajo, naj ne plezajo in se ne obešajo, ker bodo padli … S tem otrokom povzročimo ogromno škode.

Druga težava so stoli in razni gibalni pripomočki. Če pogledamo afriške otroke, vsi sedijo z vzravnanim hrbtom. Pri nas pa so že otroci v vrtcu sključeni. Na to vplivajo lupinice, ležalniki, avtosedeži, v katerih ima otrok spodvihano hrbtenico. Nadaljuje se s stoli doma, v vrtcu in šoli. Otroci nezavedno posnemajo tudi nas, odrasle, in našo slabo držo.

Kaj meniš o različnih treningih, na katere hodijo otroci? Košarka, plezanje, balet, gimnastika … So takšni treningi primerni za otroke?

Na igrišču slišimo starše, ki otroke opozarjajo, naj ne plezajo in se ne obešajo, ker bodo padli … S tem otrokom povzročimo ogromno škode.Vsaj do srednje šole otroka ne spodbujajmo k specializaciji v določen šport. Otroci naj se gibajo čimbolj raznoliko, najbolje zunaj. Od športov so primerne borilne veščine, plezanje, splošen ples, kakršen je jazz balet (za razliko od plesnih specializacij, kakršna sta balet ali gimnastika, pri katerih prihaja do hudih ekstenzij). Pri večini drugih športov prihaja do prisilnih položajev, ponavljajočih se gibov in poškodb. Dokler stvari izvajamo enkrat ali dvakrat na teden, običajno ni težav. Čim začnemo večkrat, pa lahko telesu škodimo.

Največja past treningov je, da se osredotočajo na rezultate, ni pa poudarka na pravilni stabilizaciji trupa in pravilnem razvoju otroka. Neka mamica mi je pred kratkim pripovedovala o slabi drži svojega sina, ki trenira smučarske skoke. Za trenerje je cilj čim daljši skok, nihče pa se ne ukvarja z njegovim celostnim razvojem in tem, kar bi bilo dobro za njegovo telo.

Z določenim športom bi se morali ukvarjati največ dvakrat tedensko. Vmes pa pojdimo ven, v gozd, igrajmo nogomet, se lovimo, kakšen dan kolesarimo … Vsak dan nekaj drugega.

Poleti so številni otroci (in odrasli) obuti v japonke in »krokse«. Je takšna obutev primerna?

V podplatu imamo kup drobnih mišic, ki so povezane s celim telesom. Če je otrok obut v trde, neupogljive čevlje z debelim podplatom, te mišice deaktiviramo. V japonkah pa je gibanje podplata sploh nenaravno, saj mišice ne opravljajo funkcije krčenja in raztezanja, ampak se trudijo obdržati japonko na nogi. Poletni čevelj mora biti nujno fiksiran na podplat, da ne pleše okrog noge. V to kategorijo spadajo tudi kroksi, ki dajejo občutek lažnega udobja, tako kot superge za tek. Ker je čevelj udoben, s peto udarjamo v tla, kar je škodljivo. Otrok v taki obutvi osvoji napačen vzorec hoje, ki je neprimeren za telo.

Najbolje je, da smo bosi oz. v čevljih, ki posnemajo boso hojo. Dober znak je, če je čevelj tako mehak, da ga lahko v roki zvijemo.

Zakaj je bosa hoja tako koristna?

Čevlji so nujno zlo, nosimo jih zaradi mraza in poškodb. Rojeni smo brez čevljev, v stopalu imamo tretjino mišic in kosti celega telesa (ne po masi, ampak po količini). Kadar nosimo čevlje, večine ne uporabljamo. Te podplatne mišice aktivirajo vse zgornje mišice, ki pomagajo stabilizirati trup. Mišice v podplatih, ki jih aktiviramo z boso hojo, dejansko vplivajo na držo celotnega telesa.

Poleg tega imajo podplati zaznavno funkcijo (temperatura, oblika terena …). Te signali se prenašajo do možganov in ustvarjajo dodatne sinapse. Več ko se gibamo, več sinaps se razvije in hitrejši je kognitivni razvoj otroka.

Kako pa naj bo otrok obut doma ali v vrtcu?

Že nogavičke omejujejo stopala, vendar so vseeno boljše od trdih copatov. Za majhne otroke lahko izberemo takšne z »bremzicami«, da jim ne bo drselo. Težava sodobnih stanovanj je, da imajo ravna in trda tla. Od materialov je najmehkejša pluta, nato parket, še malo trše so umetne talne površine, najtrše pa so ploščice. Če imamo doma ploščice, je skoraj smiselno imeti obutev, saj so pretrde za izključno boso hojo.

Za vrtec in šolo izberimo najmehkejše možne copate, lahko klasične »šolske«, vsekakor pa takšne, ki jih lahko v rokah zvijemo.

Za konec me zanima, kako boste z družino preživeli poletje. Na kakšen način boste skrbeli za gibanje?

Tako kot skozi vse leto. Sama grem vsak dan za uro ali uro in pol na dolg sprehod, da se razgibam. Z družino hodimo v živalski vrt, po gozdu iščemo markacije, kar je za Brina odlična motivacija. Veliko hodimo, nekaj bomo plavali, zvečer skupaj plešemo … Ko smo na igrišču, ne sedim, ampak se obesim na drog, naredim raztezne vaje in počepe. Najslabše je, če s spodvihano medenico sedimo na klopci in s sklonjeno glavo gledamo v telefon. Igrišče je odlična priložnost, da se tudi starši razgibamo!

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa

29. marec 2019 ob 17.30

Cerklje, Koper, Celje, Novo mesto,
Ljubljana