[INTERVJU] Sanje je lahko uresničila, ker je spoznala: "Če želim sebi dobro in osrečevati druge, se moram naučiti reči ne."

Mojca Koren Lapajne
Ponedeljek, 18. maj 2020, 5:00
Image
Danes praznujemo svetovni dan podjetnic in Mojca Buh je gotova ena izmed tistih podjetnic, ki jih je na današnji dan vredno izpostaviti. Ker je dokaz, da biti srčna mama in uspeti v poslovnem svetu ni nezdružljivo. Ker je navdih vsem tistim, ki si še ne upajo stopiti iz cone udobja in slediti svojim sanjam. Ker je v spodbudo tistim, ki si še vedno drugim ne upajo reči ne za ceno lastnega zdravja in nezadovoljstva.

Spregovorili sva o raku na dojkah, o njenem „rakcu“, ki jo je pred leti obiskal. O njeni nerazdružljivi ljubezni do družine in do lesa. O njeni podjetniški poti, ki se je s sanjami, zapisanimi na papir, začela na silvestrski večer. In še o marsičem, kjer skozi odgovore veje njena modrost, ki jo je kljub mladosti izoblikovalo življenje.

Mojca, za začetek nam na kratko predstavi sebe in svojo družino. Od kod ste, kaj radi počnete, kaj vas navdihuje, sprošča, …

Sem iz Zasavja, ljubezen pa me je ponesla na drugo stran Ljubljane, pod Katarino, v malo vasico Osredek v občini Dobrova. Na kratko bi se opisala, da sem mama, ki ne zna biti na miru in mora ves čas nekaj praskati, bi rekel mož ☺. Pred 13imi leti (13. maja!) sva se z Marko spoznala. Po dobrem letu sva se odločila za prvi korak – za poroko, temu je sledila gradnja doma … Nekako sva stopala kot dva popotnika, v neznano, a brez skrbi. Leta 2008 sva se poročila. Konec leta 2009 se je rodila Ana.

Kaj radi delamo? Ker imava vsak polno svojih aktivnosti, ko sva prosta preprosto uživamo, ne potrebujemo veliko, samo da smo skupaj. Radi gremo v hribe, radi si ogledamo gradove, smo skupaj na vrtu. Navdihujejo nas posebne zgodbe. Ko se malo poglobiš, spoznaš, da ima okrog tebe vsak svojo zgodbo in v vsaki zgodbi lahko najdemo nekaj, kar nas navdihne. Ne potrebujemo veliko, ni treba iti daleč, le znati je treba odpreti oči in ušesa . Zato tudi ne potujemo v tujino, ker je v Sloveniji toliko lepih kotičkov, ki jih z veseljem odkrivamo in raziskujemo.

Družinica Buh

Življenje ti je kot mladi mamici poslalo težko preizkušnjo – zbolela si za rakom na dojki. Zdaj je od tega že toliko časa, da lahko rečeš, da te je bolezen marsičesa naučila, da si ob njej marsikaj spoznala. Lahko kaj od tega deliš z nami?

Kot pridejo v življenje lepe stvari, pridejo potiho in hitro tudi neprijetne, in med njimi je bolezen, pride naenkrat, ko nisi pripravljen. Pri 24-ih letih, tri mesece po porodu hčerke Ane, mi je bila postavljena Bolezen mi je odnesla le obe dojki, odprla pa mi je oči, me postavila na trdna tla in dala širok pogled.diagnoza rak dojke. Bil je šok in prva misel je bila smrt. Ker sem o raku slišala vse samo v povezavi s smrtjo. Dr. Brecelj mi je povedal diagnozo in njegov besede so bile … realne, nič olepševanja, ampak meni so dale moči. Ravno pred dnevi sem brala en članek o tem, kako so drugi videli mojega rakca, kot ga rada poimenujem. Moč mi je dala družina. Mož in mala tri mesece stara hčerka, starši, brat, sestra, prijatelji. Čeprav sem bila daleč od doma, sem čutila povezanost. Veliko so molili za zdravje in mislim,da tudi čakali, kaj bom povedala, kako se počutim. Ni mi bilo težko govoriti o sebi, o terapijah, o počutju in to je bil en del terapije. Da se nisem zaprla vase, da sem zaupala od samega začetka zdravnikom. Rakca sem sprejela. Nisem se spraševala, zakaj sem zbolela. Sprejela sem ga za gosta, ki potuje z menoj, le tiho mora biti ☺ . Naučila sem se, da če želim sebi dobro in da bom lahko osrečevala druge, da se moram naučiti reči ne. Bolezen mi je odnesla le obe dojki, odprla pa mi je oči, me postavila na trdna tla in dala širok pogled.

Pred rojstvom druge hčerkice si imela za seboj 10 let delovnih izkušenj, v katerih si uživala, našla izzive, se učila. Kdaj si spoznala, da te tisto delo ni osrečevalo?

Ko sem po 7 letih po diagnozi zanosila, sva bila z možem zelo vesela in prestrašena hkrati.  A samo na začetku, ker sem ponovno zaupala zdravnikom in kljub težavam rodila zdravo hčerko Tinkaro.

Svoje delo sem res z veseljem opravljala, všeč mi je delo z ljudmi in tega ni manjkalo … ampak odnosi niso bili več pristni in zadnji dve leti pred rojstvom Tinkare sem veliko razmišljala, kaj narediti. A delo sem imela rada, zato sem vse odmislila in delala naprej. Malo pred potrditvijo druge nosečnosti sem imela težave z zdravjem, prikradel se je strah, in takrat sem ponovno razmišljala, če morda to ni signal. Ko pa sem videla tisti dve črtici, mi je bilo jasno. Čeprav sem do rojstva še delala, po rojstvu Tinkare pa zaključila.

Je bila preizkušnja bolezni del tvoje odločitve o menjavi službe?

Bolj kot rak je bila odločilna druga nosečnost. Ves čas po diagnozi sem vedela, da ni dobro, da živim v stresu, da ni dobro za zdravje, a nisem bila dovolj pogumna za nov korak. Druga nosečnost pa je bila blagoslov. Rekli so nama, da morda ne bova mogla imeti več otrok in ko dolgo res nisem zanosila, sta bili dve črtici res veliko veselje in velik opomin, da je čas, da nekaj narediš zase.

Prvi izdelek izpod rok Mojca-Marko woodlasercut

Sledila si sanjam in se podala na samostojno podjetniško pot, kar ni enostavno – ni garancije, da bo uspelo. Kakšna je tvoja izkušnja? Si imela vso podporo tvojih bližnjih, prijateljev?

Ja ... Danes se smejiva. Po rojstvu Tinkare sem si vzela čas zase. A kot sem uvodoma rekla, ne znam biti na miru in ker sta punci bili pridni, spali tako rekoč od prve noči cele noči, mi je ostajal čas☺. Razmišljala sem, kaj bi delala in spomnim se, da sem konec leta, na Silvestrovo možu, ki je bil enega redkih silvestrov prost, saj sicer igra v ansamblu, prinesla list papirja in napisane želje. Rada imam naravo, les, ker ta zelo dišiiii in ko sem videla, kaj vse se da narediti iz lesa, sem rekla, da bi jaz tudi. A bila sem brez kakršnega koli znanja, brez da bi vedela, kaj sploh potrebujem. Mož pa mi je rekel, zakaj pa ne … in začela sva raziskovati, spraševati, kaj potrebujeva, kakšno znanje, kaj kupiti … Imela sem vso podporo vseh! A ker zagon ni bil majhen finančni zalogaj … sem že želela mimo te moje ideje, a je bil mož tisti, ki me je ponovno podprl in rekel, naj poskusim.

Abeceda (za več njunih izdelkov preverite v naši spletni trgovini)

Izdelkom, ki nastajajo izpod vajine domišljije in vajinih rok, kar ni videti konca. Vsak zase je čudovit, uporaben, veliko jih je didaktičnih, nekateri so okrasni, … Veliko izmed njih je na voljo tudi v naši spletni trgovini. Iz kje črpata nove in nove ideje?

Ne vem iz kje … malo raziskujem, predvsem pa poslušam želje strank in ko ena stranka da svojo željo, med uresničevanjem nastane nova ideja, ki jo kasneje izpeljeva. Veliko tudi gledava na otroke, Vem, da sem prvo leto za en izdelek, ki ga sedaj naredim v nekaj minutah, takrat porabila 6 ur!kaj bi lahko bilo zanimivo, poučno. Ker mož igra v ansamblu, se je hitro pokazalo zanimanje tudi za poroke, obletnice in potem kar gredo ideje naprej. Ko sem imela napisano željo na papirju za ustvarjanje z lesom, sem približno vedela samo za en izdelek, kako bi ga lahko naredila – domine. Potem pa sem brskala po spletu, se učila različnih programov, postopkov, vedno mi ni vse uspelo, zato sem prosila za pomoč slovenske oblikovalce (in na koncu z njimi spletla novo prijateljstvo), mož iz službe pozna druge programe in je kar nastajalo … Nekaterim izdelkom izpred dveh let se danes smejim, ker jih ne bi naredila več tako … Ampak bil je najin izdelek, z veliko truda je nastal … Vem, da sem prvo leto za en izdelek, ki ga sedaj naredim v nekaj minutah, takrat porabila 6 ur! Ampak, bila sem na en način trmasta, da se bom naučila in toliko časa poskušala,da je uspelo.

Zemljevid Evrope

Z možem torej delata skupaj. Kako to vpliva na vajin odnos?

Marko je redno zaposlen v podjetju pohištvo po meri IZI mobile, kjer moram reči en velik hvala njegovemu šefu, ki nama je bil v času moje bolezni v veliko oporo, pomaga pa tudi meni. Posebno prvo leto je veliko pomagal, ker sem imela en strah pred strojem, da kaj ne bom naredila prav. Ko delaš skupaj, si skupaj in se vmes lahko pogovoriva veliko stvari. Predvsem pa en drugega dopolnjujeva. Ker ima vsak svoj pogled, in ko dava skupaj ideje, nastane izdelek.

Kakšne meniš, da so prednosti tega, da delata doma? Bi izpostavila tudi kakšno slabost?

Da delam od doma je predvsem velika prednost, da dan začnem, ko lahko, da poskrbim zjutraj za punci, da sem doma, ko pride Ana iz šole. Da predvsem ni hitenja. Živimo pri starejši gospe in če karkoli potrebuje, lahko delo odložim in ji priskočim na pomoč, jo peljem k zdravniku in se mi zato ni treba nikomur opravičevati, jemati dopusta. Slabost pa je, ker si na en način ves čas v delu, razmišljanju. Ni tako, da greš domov, ko je delovnik mimo in zaključiš za tisti dan. Moj urnik je prilagodljiv.

Škatla s šablonami

Danes praznujemo svetovni dan podjetnic. Kako usklajuješ vlogi podjetnice in mame? Imaš delovni urnik, ki se ga držiš ali se svobodno prepuščaš dnevu?

Biti mama in delati je poslanstvo, je moje življenje. In zdi se mi, da gresta z roko v roki. Se prepuščam dnevu, ker je dan, delo vsak dan drugačno, kot tudi razpoloženje punc. Preprosto uživam in mislim, da sta zato obe vlogi tako preprosti☺ Tudi ob delu sem lahko s puncama, jih poleg učim, učim za življenje.

Si dokaz tega, da ženska lahko sledi svojim sanjam v karieri in je hkrati srčna mama, ki veliko svojega časa preživi z otrokoma. Svet pa nam želi prikazati, da je to dvoje nezdružljivo. Kakšna misel ob tem?

Koliko stereotipov, koliko splošnega mnenja je v svetu. In nekako sledimo kot ovce. Ne zaupamo sebi, In mislim, da moramo predvsem poslušati sebe, zaupati.ne zaupamo Njemu, da bi sledili sanjam, oziroma si ne upamo sanjati, ker izstopamo iz povprečja. Ko sem pri 24ih letih zbolela, mi je zdravnica pred postavljeno diagnozo rekla, da ne bo hujšega, ste mlada, ste po porodu. Pa sem izstopala iz statistike, od splošnega mnenja. In mislim, da moramo predvsem poslušati sebe, zaupati.

Kaj bi sporočila drugim, ki si želijo v poslovnem svetu slediti svojim sanjam, pa ne zberejo poguma za prvi korak?

Preprosto vstani, in pojdi naproti sanjam. Ni bilo lahko začeti, ampak ni bilo lahko tudi prvič postati mama, ker ne veš kaj te čaka, ni bilo lahko, ko sem zbolela, ampak vse je šlo … Zakaj tudi sanje o delu ne bi uspele. Je več dejavnikov za uspeh, a je tudi več dejavnikov pri bolezni. Zmoremo, le verjeti moramo.

In za konec morda še nasvet zakoncem, ki se skupaj odpravljajo na poslovno pot? :)

To je čas za vaju, ko sta sama, čas, ko vaju delo poveže, čas, ko najdete skupno točko in čas, ko se pogovarjata velikokrat o vsem drugem kot pa o delu. Midva velikokrat začneva pogovor o izdelku, kako kaj dopolniti, narediti in potem zaideva v tisoč drugih tem in naju to osrečuje, ker je to najin čas. Potrebno pa je zaupanje. Vsak ima svojo vlogo pri delu in potrebno je dovoliti, pustiti, da vsak naredi svoje delo.

Še malo ...
Do konca pomladne donacijske akcije je le še nekaj dni. Še danes nas podprite, da bomo skupaj dosegli zastavljeni cilj!
0€
19.500€

95%

18.502€
Akcija se zaključi:
31.05.2020

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.