[Intervju] Oseba z motnjo hranjenja kliče na pomoč

Sreda, 27. november 2019, 5:00
Image
Kadar postane hrana sredstvo za reševanje čustvenih stisk, govorimo o motnjah hranjenja. Moten odnos do prehrane opozarja na veliko duševno stisko posameznika, ki ni pretirana ali izmišljena. Stiska, ki se ne dotakne samo osebe z motnjo, temveč tudi ljudi okoli nje, v največji meri staršev. O tem smo se pogovarjali s Katjo Križaj, diplomirano biopsihologinjo in bonding psihoterapevtko.

Kdaj lahko govorimo o motnji hranjenja? Zgodi se namreč, da pride do zmede v razumevanju razlike med neustreznimi vzorci prehranjevanja in motnjami hranjenja.

Pojma sta medsebojno povezana, saj je za motnje hranjenja pogosto značilna tudi prisotnost nepravilnih ali neustreznih vzorcev prehranjevanja. Vsekakor pa je pri opredelitvi in zdravljenju motenj hranjenja bistvenega pomena razumevanje razlik med obema. O Prav tako je pomembno, da se na otrokove stiske odzove celotna družina in ne samo le del nje (npr. samo mama).motnji hranjenja namreč govorimo takrat, ko posameznik rešuje svoje čustvene stiske preko hrane, kot na primer kompulzivno prenajedanje, ki zapolni čustveno praznino osamljenega otroka. Le-te niso zgolj slabe navade prehranjevanja, kot na primer nepravilen ritem prehranjevanja, izpuščanje zajtrkov, obilne večerje zaradi (pre)hitrega tempa življenja ipd. Pri motnjah gre za nekaj več. Gre za duševno stisko, preko katere posameznik kliče na pomoč, svoj »SOS signal« pa oddaja preko vedenja, ki se odraža v načinu prehranjevanja. Lahko poenostavimo, da je motnja hranjenja le vrh ledene gore. 

Kaj doživljajo osebe z motnjo hranjenja?

Težko je enoznačno odgovoriti. Vsak posameznik je zgodba zase, ki svoje notranje doživljanje sporoča na svojevrsten način. Pri anoreksiji posameznik sebe doživlja kot  (pre)debelega, zato je na uživanje hranil pazljiv in ohranjanje kontrole nad tem mu daje občutek moči. Pri bulimiji gre predvsem za iskanje kontrole in zapolnjevanje občutkov krivde ob zaužitju hrane z bruhanjem in/ali zlorabo odvajal. Kompulzivno prenajedanje pa bi lahko opredelili kot zapolnjevanje čustvene praznine z obilnimi obroki. Posamezniki z motnjami hranjenja sebe velikokrat doživljajo kot manj močne, a hkrati trmaste in samosvoje z jasno začrtanimi obljubljenimi cilji. Za tem pa se največkrat skrivajo nemočni, ranljivi posamezniki, z izredno nizko samopodobo ter z razvitim motenim odnosom do hrane in/ali svojega telesa, ki svoje čustvene stiske uravnavajo preko hranjenja. 

Že pri mlajših otrocih lahko opazimo nekatera izstopajoča vedenja, povezana s hrano. Eno izmed teh je poseganje po hrani v stanju utrujenosti, živčnosti, preobremenjenosti. So to prvi opozorilni znaki za starše? Kaj lahko starši storijo glede tega?

Definitivno. Tako kot za večino duševnih motenj in bolezni, je tudi pri motnjah hranjenja pomembno, da starši čimprej opazijo prva alarmna vedenja, ki navadno odstopajo od normalnih. Otroci so še toliko bolj dovzetni za to, da svoje notranje vsebine sporočajo preko vedenja – od spanja, toaletne higiene, do prehranjevanja in načina komuniciranja v šoli ter doma. Pomembno je, da se starši na tovrstna odstopanja v otrokovem vedenju Prijatelji in svojci naj na opozorilne znake čimprej reagirajo tako, da posameznikom z motnjami hranjenja v prvi vrsti prisluhnejo in jih poskušajo razumeti.odzovejo na primeren način. V prvi vrsti predlagam, da starši poiščejo ustrezno strokovno pomoč. Čeprav se določene motnje hranjenja velikokrat potiska ob rob, češ, da niso omembe vredne ali pa da gre zgolj za obdobje slabih ali neprimernih vzorcev prehranjevanja, jim je potrebno nameniti prav toliko pozornosti kot ostalim motnjam. Vsekakor so starši otroku najbolj v pomoč tako, da z njim vzpostavijo prijeten, sproščen in neobsojajoč odnos, ki bo otroku zagotavljal varnost in občutke sprejemanja, topline in zaupanja. Prav tako je pomembno, da se na otrokove stiske odzove celotna družina in ne samo le del nje (npr. samo mama). Kakršnekoli duševne motnje se ne rešujejo same, samostojno in čez noč. Pri uspešnem zdravljenju duševnih motenj je posameznik vse prej kot pasiven, v to vloži veliko truda in energije ter časa. In prav je, da je temu tako. Ljubeče, spodbudno in varno domače okolje je vsekakor pri tem dobrodošlo. 

Prijatelji in svojci so pogosto prvi, ki opazijo opozorilne znake. Kaj lahko naredijo? Na koga se lahko obrnejo?

Prijatelji in svojci naj na opozorilne znake čimprej reagirajo tako, da posameznikom z motnjami hranjenja v prvi vrsti prisluhnejo in jih poskušajo razumeti. Pri tem je pomembno, da jih ne obsojajo, ne krivijo in ne dajejo enoznačnih zaključkov. Definitivno lahko poiščejo strokovno pomoč. Obrnejo se lahko na zdravstvene domove, razna društva, ki nudijo psihološka svetovanja ali pa poiščejo psihoterapevtsko pomoč pri strokovnjakih psihoterapije. Vsakršna pomoč je dobrodošla. Včasih je dovolj le objem v tišini.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.