Družinska "igra in pol", ki nas v adventu povezuje

Mateja Kropec Šega
Torek, 17. december 2019, 5:00
Image
Vsi vemo, da se nam čisto lahko zgodi, da Božič pride, mi smo bili na vseh srečanjih, vajah, nastopih in zabavah. Tudi pospravili smo stanovanje in ga okrasili. Nakupili smo vsa potrebna darila in dobrote. Potem pa se ozremo naokoli in začudeno opazimo, da smo na najpomembnejše pa – pozabili.

Najprej je tu seveda delo z lastnim srcem in dušo; temu pa takoj sledi skrb, da se Jezus rodi tudi v našo družino. Skrb za srce je odgovorna naloga vsakega posebej. Vsak je ob njej sam; nihče ne more pomagati. Skrb za postiljanje jaslic v družini pa je širša naloga, pri kateri si lahko pomagamo vsi družinski člani. Bolj kot smo zavzeti, več kot vložimo, bolj kot se potrudimo, lepši so rezultati. 

Ko so otroci še majhni

Dokler so otroci še manjši, je naloga mame in očeta, da pripravita dejavnosti, ki bodo družino povezovale in v njej ustvarjale občutek Iz nas ta igra potegne vso iznajdljivost, da presenetiš, hkrati pa povsem zakriješ svoje sledi.svetega prostora. Molitev ob adventnem venčku, branje svetopisemskih in drugih primernih zgodb, skupno ustvarjanje in pogovor ob njem… Zdi se mi izredno zanimivo, kako lepe spomine imajo najini veliki otroci na te adventne večere, ko smo prebirali knjige, peli in molili ob adventnem venčku, včasih cel advent izdelovali jaslice, ustvarjali voščilnice in drobna darilca. Še zdaj, ko so starejši otroci na pragu odraslosti, se po zmožnostih radi udeležujejo teh družinskih dejavnosti, ki so seveda prilagojene naši najmlajši. 

Kaj pa, ko otroci niso več majhni?

Z leti smo v adventu izbirali resnejše čtivo, molitve so bile osebnejše in poglobljene, ustvarjanje bolj natančno in ličnejše, ob prepevanju so se eden za drugim pojavljali spremljevalni instrumenti. Oči otrok pa so nekako izgubljale tisti otroški žar. In to mi ni dalo miru. Uvajala sva pogovorne večere, adventne izlete, kjer smo nabirali material za jaslice… Vendar so bile to samo tehnične stvari, ob katerih smo bili sicer zadovoljni, ampak nič več kot to. 

Ideja in pol

Potem pa se je ena od hčera spomnila, da nas je doma pravzaprav dovolj, da bi se lahko šli igrico Skriti prijatelj. In ta je družinski advent spet spremenila v otroško čarobnost. 

Na prvo adventno nedeljo vsak izmed nas izžreba nekoga, ki mu bo do božiča izkazoval pozornosti in drobne usluge. Ni bolj skrbno varovane skrivnosti kot je ta, kdo je tvoj skriti prijatelj. Iz nas potegne vso Na božični dan si pripovedujemo si anekdote, kako smo načrtovali presenečenja, kako smo bili skoraj razkriti, kdaj je kdo komu prišel na sled in koga smo sumili.iznajdljivost, da presenetiš, hkrati pa povsem zakriješ svoje sledi. Potrebno je biti izredno pozoren, da veš kdaj bo nekdo doma, kaj bo oblekel (v žepih se večkrat znajdejo kakšne malenkosti, pisemca, bonbonček), kaj si je zaželel za zajtrk (in mu ga, preden vstane, skrivaj pripraviš), kaj je njegova dnevna zadolžitev (oh kako lepo je, ko se npr. pred spanjem odpraviš v kuhinjo pogledat, kaj je še za postoriti in ugotoviš, da je nekdo čisto vse skrivaj pospravil in uredil, ali pa da je nekdo zložil tvoj kup perila).  

V vseh letih me je najbolj razveselil listek, ki sem ga nekoč našla v žepu, kjer mi je skrivni prijatelj napisal, da je danes samo zame zmolil desetko. 

Skratka ves advent je v naši družini večino časa približno tako, kot si jaz predstavljam v najbolj kičastih sanjah. Brez strahu – tudi skregamo se kdaj pošteno, se borimo s sebičnostjo in nesramnostjo, tečnobo in požrešnostjo. Ampak, ko potegnem črto pod nekaj preteklimi adventi, vidim, da so bili lepši od običajnih dni. 

Božični dan

In potem pride božični dan. Zjutraj gremo k maši, ki ji sledi razkritje in skromno, otroškemu in študentskemu proračunu prilagojeno, obdarovanje. Darilca smo uvedli na željo otrok. Toliko se govori o božičnih darilih, ki jih ljudje dobijo in dajo, pa o bleščečih zavitkih pod smrečico, da sva nekoliko popustila in nastal je naš, malo drugačen družinski običaj. Darilca so od skritega prijatelja, tistega, ki ti je ves advent delal lepši. Koliko smeha je ob njihovem odvijanju! Pripovedujemo si anekdote, kako smo načrtovali presenečenja, kako smo bili skoraj razkriti, kdaj je kdo komu prišel na sled in koga smo sumili. V vseh letih nisem niti enkrat pravilno ugotovila kdo je moj skriti prijatelj. Sem imela pa na Božično jutro večkrat občutek, da se je Jezušček ob naših prizadevanjih lahko udobneje namestil na slamici.

Pa potem?

Bodimo odkriti, skriti prijatelj seveda kmalu po božiču izgubi svoj zagon. Nekaj pa vendarle ostane. Konec koncev pravijo, da neko opravilo postane navada, če ga ponavljaš najmanj en mesec. Advent traja skoraj en mesec in če ga čisto malo malo podaljšamo…

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.