[Družina družini navdih] Kako praznovati božič, če eden od zakoncev ni veren?

Uredništvo iskreni.net
Sreda, 18. december 2019, 5:00
Image
Družine se med prazniki soočajo z različnimi izzivi. Eden večjih je gotovo ta, da si zakonca nista enotna v veri, kar lahko vodi v mnoge neprijetne situacije, iz katerih pridemo užaljeni, prizadeti, ranjeni. A zakonca Škoberne dokazujeta, da je mogoče tudi v tej različnosti iti skozi praznike v spoštljivosti, sprejemanju, spodbujanju in sodelovanju. 

Nejc:

Izhajam iz družine, kjer krščanskih praznikov nismo praznovali, zato dokler nisem spoznal svoje žene, nisem imel nikakršnega odnosa do njih. Edino, česar se spomnim je to, da na božič nisem smel k prijateljem na obisk, ker se ni ravno najbolj spodobilo. Nisem poznal adventnega venca in svečk, božične glasbe, oz. nasploh kakršnega koli obdobja pričakovanja. Imeli smo novoletno jelko, pri noni celo ene stare jaslice in rakete za novo leto.

Po poroki, ko sva z ženo ustvarila svoj dom, sva se odločila, da bova ustvarila najino lastno, družinsko obredje, predvsem glede adventa, božiča in velike noči. Čeprav bi se bilo kdaj lažje “nasloniti” na obredje ženine družine in se “priključiti” njim, sva se zavestno odločila za težjo Ker sam nimam nekega odnosa do praznikov, mi je bilo pogosto res neznosno dolgčas, komaj sem čakal, da pride novo leto in nato spet naš zanimivejši vsakdan. In tako je bilo kar nekaj let.pot, vsaj za mojo ženo. Kako praznuješ božič v dvoje, če eden od zakoncev ni veren? Priznam, bilo je malo čudno in včasih neprijetno za oba. Ker sam nimam nekega odnosa do praznikov, mi je bilo pogosto res neznosno dolgčas, komaj sem čakal, da pride novo leto in nato spet naš zanimivejši vsakdan. In tako je bilo kar nekaj let. V tem obdobju je bilo pomembno, da sem bil odprt za vse, kar mi je bilo novo in tuje, ter da sem prepustil Mici, da je vodila ustvarjanje našega družinskega praznovanjskega obredja, česar sam nisem zmogel. Da pa nisem nasprotoval ali se poskušal temu izogniti. Ko sem se poročil z Mico, sem se odločil tudi, da bom sprejel katoliški način družinskega življenja. Vedel sem, da je to zanjo ena temeljnih vrednot družinskega življenja, ki je nespremenljiv. In od takrat je na meni, da se trudim, kolikor se lahko. Da pomagam kjer lahko, a hkrati ostajam iskren do sebe in svoje družine. 

Po skoraj 13 letih zakona in 4 otroke kasneje moram reči, da se pa že V tem obdobju je bilo pomembno, da sem bil odprt za vse, kar mi je bilo novo in tuje, ter da sem prepustil Mici, da je vodila ustvarjanje našega družinskega praznovanjskega obredja, česar sam nisem zmogel.malo veselim božiča, če že ne adventa. Težko rečem, da doživljam vznemirljivost in pričakovanje v adventu, se pa veselim ženine slastne potice. Težko rečem, da komaj čakam, da se Jezus rodi, se pa veselim dolgih ur druženja z otroki in božične glasbe. No, pa vonja smrekice. Pa sicer malo bolj pestre hrane. Čisto malo tudi vonja kadila. Ja, težko rečem, da doživljam praznike na način kot jih moja žena. Vem pa, da bomo imeli skoraj dva tedna zase, in da bomo počeli zanimive stvari, za katere si v vsakodnevni rutini težje vzamemo čas.

Mica:

Vstopanje v božični čas, ki je, hočeš nočeš, vedno nabit s pričakovanji (če se že odvežeš teh, da bo na zunaj vse čarobno in praznično, pa gotovo upaš vsaj na duhovno globino in nepopisen srčni mir), me vedno navdaja z upanjem in tesnobo hkrati. Z upanjem, da bomo skupaj doživeli nekaj lepega in globokega, in hkrati s strahom, da bo božič šel mimo nas, brez da bi nas sploh oplazil. Kot žena neverujočega moža imam ob praznikih Želela sem si, da bi bil tudi on zares s srcem pri stvari, ne da samo - včasih potrpežljivo, včasih rahlo naveličano - sledi mojim navodilom, moji predstavam in moji zagretosti.namreč pogosto občutek, da je vsa odgovornost za to, da ob božiču nekaj doživimo, na meni.

Še vedno sem vesela in hvaležna, da sva se v začetku odločila, da bo sveti večer samo najin in naš. Da ne bova iskala bližnjic pri sorodnikih, ampak da bova skušala oblikovati svojo tradicijo. Bolje rečeno: jaz jo bom oblikovala, Nejc pa sprejel. Za pare, ki se spopadajo s trkom različnih tradicji ob praznikih, se morda to zdi kot elegantna rešitev. Pa ni nujno. Sama sem počasi začela pogrešati Nejčevo aktivnejše sodelovanje in sooblikovanje praznika. Želela sem si, da bi bil tudi on zares s srcem pri stvari, ne da samo - včasih potrpežljivo, včasih rahlo naveličano - sledi mojim navodilom, moji predstavam in moji zagretosti (ali pa mlačnosti).

Včasih mi je idej in volje tudi zmanjkalo. In tu sem se počasi ujela v past, past slabe volje in zagrenjenosti. Od njega sem začela pričakovati nekaj, česar ni mogel dati, hkrati pa začela jemati za samoumevno njegovo pripravljenost za sodelovanje (po njegovih zmožnostih). Nisem več znala videti, da je to, da nas vsako nedeljo spremlja k maši (kjer se pogosto dolgočasi), njegov velik dar meni in otrokom; nisem več znala ceniti tega, da mi po kaotičnem popoldnevu pomaga zbrati in miriti otroke ob adventnem venčku in med molitvijo izreči, česa se veseli, zelo nesamoumevno. In nisem več imela pred očmi veličine tega, da sprejema mene in mojo vero tudi v stvareh, ki mu niso povsem razumljive ali enostavne.

In bolj kot sem zaradi te slepote in zgrešenih pričakovanje postajala slabe volje, bolj sem si krčevito prizadevala, da bi vsaj z zunanjo popolnostjo dosegli čaroben božič. Več sem začela zahtevati tako od sebe kot tudi od Še vedno me sicer zanese, a vsaj v globini srca sem se odvezala od pričakovanj čarobnosti in globokega doživljanja vseh družinskih članov.drugih družinskih članov. In to ni prav nič pripomoglo k temu, da bi Nejc zmogel božič doživljati kot blagoslovljen čas in se ga iskreno veseliti. Polomija je bila neizbežna. Spomnim se, da sva se kar nekaj let zapored pred božičem pogovarjala o tem, kaj narediti, da ne bom spet vsa v krču in slabe volje (ki je lahko hudo nalezljiva). 

Šele v zadnjih letih se mi zdi, da sem začela počasi spuščati stvari iz rok in si priznala, da božič ni v mojih rokah. Niti približno. Lahko ga samo ponižno in hvaležno sprejmem v svoje naročje kot dar, ne morem pa ga sama “pričarati”. Še vedno me sicer zanese, a vsaj v globini srca sem se odvezala od pričakovanj čarobnosti in globokega doživljanja vseh družinskih članov. Sedaj se zmorem zadovoljiti že s tem, da praznike “zvozimo” z nekaj dobre volje in z vsaj malce miru na sveti večer. In šele tu vidim, da se je počasi začela prebujati tudi iskrica prazničnega veselja v Nejčevem srcu.

Korak, ki pa me še čaka v prihodnosti pa je - da se namesto objokovanja vsega, kar bi lahko bilo, pa ni - osredotočim na vse tisto, kar je (in ni samoumevno), in da se za to možu iz srca zahvalim. Mar ni ravno v tem božič, da ponižno in hvaležno sprejmeš dar ljubezni, ki prihaja na malce drugačen način, kot si si predstavljal.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Nedelja, 22. december 2019, 18:40

Moja nekdanja soseda sta Bosanka in Hrvat. Prav lepo praznujeta oboje običaje. Ona pripravlja tradicionalne jedi in protokole za praznike obeh veroizpovedi. Vse se da, samo v politiki nič.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid