Birma je kot vodka

Nedelja, 16. avgust 2020, 5:00
Image
Začetek letošnjega poletja sem imela čast doživeti posebno izkušnjo.

Bila sem birmanska botra. Na »birmi v maskah«. Kar ni tako skrivnostno kot ples v maskah, zato pa verjetno bolj štorasto.

Ko sem opazovala »svojo« birmanko, ko sem stala med birmovanjem ob njej, s svojo roko na njeni rami, pa sem se spominjala svoje birme.

Razen krsta se dobro spominjam prejema vseh zakramentov. In vsi so imeli tako rekoč takojšen učinek.

Po prvi spovedi (in vsaki naslednji) sem se dejansko počutila lažja in bolj pomirjena. K obhajilu sem še mesece po prvem prejemu pristopala s hitro razbijajočim srcem. Sčasoma se je vznemirjenje na poti do hostije pomirilo in skoraj izgubilo, zato je bilo zaprtje cerkva v času korona krize skoraj dobrodošlo – da sem se spet naučila ceniti to, da je evharistija vedno tam in mi je vedno, vsak dan na voljo.

Poroka je bila sploh zakrament velikih in takojšnjih sprememb – dobila sem nov priimek, odselila sem se od doma in prevzela novo funkcijo v novem gospodinjstvu; naenkrat sem bila jaz varuhinja ognjišča.

Skratka, vsi zakramenti so name neposredno učinkovali in še učinkujejo takoj.

Razen birme ...

Upam, da se ne bo kdo pohujšal nad mojo metaforo – zdi se mi namreč, da bo dobro nagovorila nedavne prejemnike tega zakramenta ...

Birma je kot vodka: pride za tabo

Kar je bilo zame, ko sem jo prejela pri 14-ih, nekakšno razočaranje. Res sem se trudila, da bi se vestno pripravila na prejem birme. Nisem hotela, da je poudarek na obleki (isto sem imela kasneje na valeti) ali darilih (čeprav sem tisto krasno modro kolo vozila po Ljubljani skoraj do konca fakultete). Res sem želela prejeti darove Svetega Duha. Predvsem modrost! Čeprav se tudi vednosti, pobožnosti in sveta ne bi branila ... Na jutro pred birmo sem poslušala CD z duhovnimi pesmimi v mešanici hebrejščine in angleščine, ki sem si ga presnela od kaplana, sploh tisto »Welcome Spirit of God«. In upala, da me bo ubogal. Da bo prišel.

No, pa je birma prišla in minila. In sama se nisem počutila nič kaj bolj modro. Ali bolj karkoli, če smo že pri tem.

Skoraj sem že verjela, da so imeli moji vrstniki prav. Da je birma res brezveze, krneki, in da je darilo edino, kar ti od nje ostane.

In res se ni prav veliko spremenilo. Šla sem v srednjo šolo in še naprej sprejemala neumne, brezglave odločitve, redno pozabljala moliti in bila precej zanič tako v dajanju nasvetov kot v odnosih na splošno.

A vendar zdaj, ko se ozrem na svojo pot, opazim, kako se po birmi skozi vsa mladostniška iskanja nikdar nisem povsem izgubila, kako sem vedno nekako našla svojo pot in predvsem vedno ostala vsaj malo povezana z Bogom, kot da je nad vsem skupaj ves čas držal svoja krila Sveti Duh. Tudi ko ga sploh nisem klicala.

Ko sem konec junija stala tam in gledala »svojo« birmanko ... vso lepo in urejeno, malo zmedeno in živčno, malo frlečo in vso cvetečo, ki si že tako zelo želi biti odrasla, sem ji iz srca zaželela točno to.

Da bi bila tudi zanjo birma kot vodka ... Da bi kar nenadoma, ko še sama ne bo vedela kdaj, prišla za njo.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.