»Ali tudi letos ne boš čisto nič živčna?«

Mojca Koren Lapajne
Ponedeljek, 24. december 2018, 11:33
Image
Naš lanski božič je bil pravo nasprotje vseh dotedanjih. V vseh pogledih.

Klavrn pogled na naš prznični dom

Nekaj tednov pred božičem smo se selili, kar razloži marsikateri božični primanjkljaj, opisan v nadaljevanju. Nekje se je čudežno izgubila vsa božična navlaka (še danes sumim moža!), ki je prejšnja leta krasila naš dom. Verjemite, tega je bilo veliko. Nešteto sveč vseh barv in oblik, škratov, angelov, lučk in božičnih prtov.

Tudi če želim čimbolj slikovito opisati pogled na naš lanski praznični dom, bo opis še vedno klavrn. Bili smo edina hiša v ulici, pred katero se ni nič svetilo (ker, roko na srce, takratnega gradbišča si niti nisem želela dodatno osvetljevati). V kotu neopremljene dnevne sobe je bila smreka z nekaj balončki in manjkajočim vrhom. Pod njo je bil iztegnjen kos zelene preproge (mahu nismo nabrali, ker smo ob sončnih dnevih pleskali še zadnje prostore), na njej pa so pod dvema deskama našli zavetje Jožef, Marija in Jezus. No, in osel. In to je bilo praktično vse, kar je dajalo vizualno podobo, da smo sredi praznikov.

"Še nikoli v decembru se s svojo družino nisem družila toliko kot lani"

A v tej askezi je bila ena stvar boleče očitna: vsi naši pogledi in pogledi naših gostov v tistih dneh so se ustavili pri družinici pod deskami. Ker nikjer ni bilo lučk, škratov in neštetih sveč, ki bi kričale po pozornosti.

In to je bila le ena od lekcij, s katero mi je postregel lanski december.

S tem, ko želim otrokom otrokom idealne praznike, pozabljam, kaj si v resnici želijo.Nisem bila živčna in obremenjena z okraševanjem in pripravo popolnega doma, saj smo starega zapuščali, v novem se je pa šele komaj kazalo, kje bo kaj. Na račun tega časa smo v miru veliko brali in ustvarjali.

Še nikoli v decembru se s svojo družino nisem družila toliko kot lani. Zaradi utrujenosti od zadnjih del in selitve smo izpustili praktično vse dogodke, ki niso bili nujni. A spomin na tiste večere je veliko toplejši kot na marsikateri obisk sejma in predstave v preteklih letih. Ker smo nekaj pohištva že preselili, smo vsi spali na jogijih sredi otroške sobe v starem stanovanju. To so bili večeri dolgih razprav o življenju in Jezusu, večeri smeha, petja, objemov in molitve.

Lekcije našega lanskega božča

Letos me je spet popadla želja po popolno okrašenem domu. A me je sin, še preden sem ugriznila v vabo, vprašal: »Ali tudi letos ne boš čisto nič živčna kot lani?«

S tem, ko želim otrokom idealne praznike, pozabljam, kaj si v resnici želijo. Ni jim mar za venček na vratih in za 27 sveč, razporejenih po vseh policah. Ni jim mar za vsako doživetje, na katero vabijo oglasi. Otroci zaznajo vonj po cimetu, zaznajo glasbo in cenijo čas, ko ne hitimo iz predstave na sejem in v mrazu domov. Želijo si mirne večere, želijo si pod odejo poslušati pravljice. In ko sva jih včeraj vprašala, kakšne jaslice bomo letos naredili, so si bili enotni: »Takšne kot lani! Da se vidi, kdo je glavni!«

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa

29. marec 2019 ob 17.30

Cerklje, Koper, Celje, Novo mesto,
Ljubljana