Ali je "road trip" z majhnimi otroki res naporen?

Eva Strajnar
Sreda, 21. avgust 2019, 6:00
Image
Razmišljate o tem, da bi se z otroki podali na "road trip", pa vas skrbi, kako bo vse skupaj izpadlo? Mi priporočamo. Odkar smo se nekaj let nazaj podali prvič, naših avantur ne zamenjamo. Vsaj enkrat letno se podamo na raziskovalne počitnice.

Kar nekaj časa sem mislila, da se z majhnimi otroki težko odpraviš na daljšo pot. Da otrok ne bodo zanimale znamenitosti po mestih, pa cerkve in parki. Ko sem iz radovednosti malo brskala po spletu, me je vse skupaj minilo. Toliko napotkov, toliko priprav. Da nujno potrebujemo podroben načrt, ogromno iger na zalogi, goro prigrizkov in osebno pripravo na konstantno ustavljanje. Zato smo kar nekaj časa ostajali pri preverjenih destinacijah.

Mož pa je bolj pustolovske narave in tako je nekega dne predlagal, da bi se namesto na morje, odpravili na "road trip" po Slovaški. Bila sem skeptična. A je kar vztrajal in rekel, da bo gotovo super izkušnja. Pa smo šli.

Nahrbtnik na rame in gremo!

Če se gremo "road trip", pa se ga pojdimo zares, mi je še dodal. To je pomenilo, da smo sicer vedeli, kam gremo in kje na poti bomo spali, vmes pa smo se prepustili "Google nasvetom", kaj je vredno pogledati in našemu razpoloženju.

Mislila sem, da bo vse skupaj precej kaotično, a ko se prepustiš dnevu, se prepustijo tudi otroci.

Pogosto smo namenoma vozili po obrobnih poteh in se izognili avtocesti, da smo ujeli utrip pokrajine, ki nas je obdajala. Ko se nam je mudilo, smo na avtocesti zapolnili čas s spanjem ali besednimi igrami.

Mislila sem, da bo vse skupaj precej kaotično, a ko se prepustiš dnevu, se prepustijo tudi otroci. Kar naenkrat tisto, kar nas je prej omejevalo, postane zabavno. Saj smo na počitnicah, sem si mislila in odvrnila pogled z ure. Ne mudi se nam. Nič nas ne priganja, nič ni obvezno. Bila sem bolj mirna kot po navadi. Brez urnikov in nujnih ogledov. Prepustili smo se dnevu.

Dolgčas je zakon

Ko smo odhajali, me je pot skrbela. Kako bodo zdržali šest, sedem ur v majhnem prostoru, s prtljago pod nogami in brez dela? V glavi sem imela še vse napotke, kako lahko otroke na polno zabavaš, da jim ni dolgčas. A pred odhodom sva z možem sklenila, da ne želiva biti animatorja.

Dolgčas je pravzaprav zakon. Spodbuja domišljijo, krepi duha, pomaga, da spoznaš tiste delčke sebe, ki jih sicer v vsej naglici prezreš. Zato sva se zedinila, da je čisto dobro, da bo otrokom v avtu pač dolgčas. Saj priznam, na začetku je bilo težko. Prepiri in jamranje. A če ne popustiš, vidijo, da so prepuščeni "usodi" in prav hitro se znajdejo po svoje.

Najlepše je bilo, da smo skupaj ustavili čas in se veselili trenutka, ki nam je bil dan.

Kmalu sva se čudila njihovi ustvarjalnosti – koliko novih domiselnih iger so izumili! Kako so opazovali naravo in drug drugega spodbujali, da pogledajo ven, ker so opazili nekaj posebnega.

Otroci so neverjetna bitja. Potrebujejo malo, da so zadovoljni. Samo priložnost moramo dati sebi in njim, da to spoznajo.

Je čas samo za nas …

V teh dolgih urah poti so kdaj pa kdaj sami od sebe prišli do točke, ko je kateri od otrok načel kakšno globoko vprašanje. Pa drugi dodal svoj lonček z dodatnim vprašanjem. Vsi smo vedeli, da imamo ogromno časa in drug drugega. Pa so se razvile globoke misli. Včasih so privrele na plano skrbi ali pa spomini. Tudi na moje in moževo otroštvo. Doma je veliko manj priložnosti, ko smo res vsi skupaj in pride do takšnih trenutkov. Tu pa, kar tako preprosto in mimogrede, kakšen biser.  

Je čas za tišino …

Ker imamo še predšolsko deklico, ki potrebuje opoldanski počitek, smo čas okoli poldneva izkoristili za vožnjo in spanje. Seveda nismo spali vsi. Vsi pa smo vedeli, da bo v dnevu ena ura tišine. Tudi večji otroci so morali biti tiho in spoštovati mlajšo sestrico, ki potrebuje spanec.

Z možem sva bila skladna, da se tu ne pogajamo. Ena ura tišine in konec. Nekoliko upora je bilo. Pa da nas je več nespečih kot spečih. A na koncu so ugotovili, da je tudi njim prijalo. Takrat so premišljevali, opazovali, malo pospali. Ter tudi zase nabrali moči.

Otroci potrebujejo zelo malo

Med celim tednom sva opazovala otroke. Kako prilagodljivi so bili. Kako nekomplicirani. Kjer smo se ustavili, so našli kaj zanimivega. Izbirali smo atrakcije, ki so bile primerne zanje. Sprehod do slapu. Pa borovnice ob poti do tja. Smo ostali kar celo popoldne, vsi modri okoli ust.

Si lahko mislite, da kovinske strukture po mestu pomenijo tono zabave? Smo jih iskali in se pri vsaki slikali v isti pozi kot so bile postavljanje one. Jezero na poti je odlična priložnost za kopanje. Naravni park pa za igranje na prostem.

Ujemi trenutek

Vsi strahovi, kako bo, kaj vse moraš pripraviti in kaj vse prinesti s seboj, so se razblinili. Kdaj pa kdaj smo pozabili na malico, pa smo se učili potrpljenja. Kdaj pa kdaj nas je dolgo časa lulat, pa smo se učili misliti v naprej. Kdaj pa kdaj smo se skregali, pa smo se učili, kako se opravičiti.

Čeprav smo kar nekaj časa presedeli v avtu, nam ni bilo težko. »Medtem ko skrbimo glede tega, kaj bo z otrokom v prihodnosti, pozabljamo na vse tisto, kar se z njim dogaja v tem trenutku.« (Stacia Tauscher)

Najlepše je bilo, da smo skupaj ustavili čas in se veselili trenutka, ki nam je bil dan.

foto: boyslife.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem