Pavle Ravnohrib: »Spoznal sem, da z Iskreni delim iste vrednote«

Uredništvo iskreni.net
Sobota, 26. maj 2018, 9:03
Image
pavle ravnohrib 12 festival družin
Pavle Ravnohrib med družinami in prostovoljci na Festivalu družin 2017
Nepogrešljiv gost na zadnjih Festivalih družin je s svojimi »Družinskimi sivimi celicami« tudi Pavle Ravnohrib. Pa ne samo to, je tudi naš donator. Ob letošnji pomladni donacijski akciji smo ga prosili, naj napiše nekaj besed za naše bralce, zakaj podpira naše medije. Pa nas je presenetil z zapisom, v katerem nam je razkril tudi delček svojega življenja, ki nam je bil doslej neznan ...

Rojen sem na kmetih v najbolj surovem obdobju socializma, ki je kmete obravnaval kot spotiko na poti v obljubljeni komunistični raj. V ideološkem nasilju oblasti, ki je kmečki živelj spravil na eksistenčni minimum, smo si kmetje, da bi sploh lahko preživeli, med seboj pomagali. Si sposojali denar, da smo plačali davke, se med seboj organizirali in si pomagali pri skupnih delih.

Medsebojna pomoč je bila tradicija slovenskega človeka, ki je ljudi v nesreči in odrinjene na obrobje družbe, ohranjala pri življenju. Pri nas smo zaradi bolezni v družini pomoč še posebej potrebovali. Mnogokrat smo bili odvisni od dobrotne pomoči sovaščanov in sorodnikov.

Tu, v zgodnji mladosti, se je izoblikoval moj odnos do sočloveka v stiski, ki v solidarnosti, ki jo je deležen, zajema iz dobrotnosti tistega, ki daje in podarja, in v smislu krščanskega etosa ne pričakuje povračila.

V dobi odraščanja in kasneje, v času študija, so mi prav tako pomagali dobri ljudje. Doma ni bilo denarja za najbolj osnovne stvari, kaj šele za kaj več, kar odraščajoči mladostnik potrebuje, da ga sovrstniki, ki niso bili ideološko ali materialno izobčeni, ne izločijo. Tudi v času študija (kmečki otroci smo zelo težko prišli do štipendij) so mi s skromnimi sredstvi pomagali starši in sorodniki.

V zgodnji mladosti se je izoblikoval moj odnos do sočloveka v stiski, ki v solidarnosti, ki jo je deležen, zajema iz dobrotnosti tistega, ki daje in podarja, in v smislu krščanskega etosa ne pričakuje povračila.

Vse to me je, ko že rečeno, osebnostno močno zaznamovalo. Čutil sem in še čutim potrebo, da se dobrotnikom, ki so mi pomagali, oddolžim. Nekako naravno je, da človek vrača dobro svojim staršem. Pa tudi tistim poznanim in nepoznanim ljudem, ki so ga pripeljali do materialne neodvisnosti, ki je lahko, ni pa nujno, temelj samozavesti.

Starši so umrli, znani dobrotniki iz moje mladosti tudi. Ostali pa so številni drugi, ki so kot posamezniki in skupine v sodobni slovenski družbi odrinjeni.

Z Zavodom Iskreni sem se srečal na njihovo povabilo. V letu, ko so na nacionalni TV ugotovili, da se me je potrebno znebiti, so me pri Iskreni povabili na srečanje družin, ki ga vsako leto organizirajo.

V poznejšem sodelovanju z njimi sem spoznal, da si delimo iste vrednote. Vrednote, ki so v zdajšnji slovenski totalitarni družbi, ki izhaja iz boljševističnega ekskluzivizma, nadgrajenega z novodobno ideologijo, ki zanika etični kodeks, na katerem temelji civilizacija, postale odveč.

Odveč ne tako, kar mimogrede. Javne osebnosti, ki tako imenovane »tradicionalne vrednote« zagovarjamo in skušamo po njih živeti, smo na veliki preizkušnji. Deležni smo zasmehovanja, podtikanj, naše temeljno človeško dostojanstvo je uničeno. Mediji in razne »civilne asociacije«, ki so zelo dobro subvencionirane, opravljajo umazano delo. Treba je izničiti vse, kar je v napoto globalnemu kaosu, ki prihaja. Živimo v dobi PREVARE, namesto svobode se ponuja suženjstvo. Namesto življenja smrt.

Zavod Iskreni sem izbral, ker vem, da jim, kot meni, ni lahko. Nasploh si tiste, ki jim darujem, izbiram sam. Posameznike, ki svojem osnovnem dostojanstvu, pomoči ne prosijo, pa so jo potrebni. Družbene organizacije, ki ne prilezejo skozi tanko sito javnega interesa (beri cenzure ideološke nadvlade). Dvema planetarnima organizacijama, zaznamovanima s številnimi škandali, katerih položnice prihajajo kar po pošti, ne dam nič. Darujem in pomagam tistim, ki si jih izberem sam. Pomoči potrebnih je mnogo.

Čisto nazadnje je moje sodelovanje z Iskreni izraz državljanskega poguma. Poguma v dobesednem pomenu besede.

Pavle Ravnohrib

This block is broken or missing. You may be missing content or you might need to enable the original module.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.