Žalovanje po spontanem splavu

Štefan Kržišnik
Ponedeljek, 29. marec 2010, 8:16
Image
Spontani splav je težka preizkušnja za vsak par. Še posebej je boleča za par, ki se mu to zgodi ob prvi nosečnosti. Ob tej novici velikokrat prijatelji ostanemo brez besed in čutimo nemoč pomagati.
 

Velikokrat ne zmoremo drugega kot da v svojem srcu verjamemo, da bo naslednja nosečnost uspela. Toda besede, kot so »saj bo drugič uspelo …«, so bolj ali manj neprimerna tolažba za par, ki preboleva izgubo.

Spodaj podajamo nekaj uporabnih nasvetov, s kakšnimi besedami smo lahko v pomoč.

»Zelo mi je hudo zaradi vajine izgube.« Ljudje, ki doživljajo bolečino zaradi izgubljenega otroka, ne potrebujejo hitrih nasvetov, da bi odpravili bolečino. Ne potrebujejo razumskih razglabljanj, zakaj se je to zgodilo. Potrebujejo naše sočutje, stisk roke ali objem, zavedanje, da tudi nekdo drug v tem trenutku deli njihovo bolečino.

»Kako se počutita?« Tega vprašanja se velikokrat ustrašimo in ga zato ne postavimo. Bojimo se, da bi odprli preveliko rano in preveč podrezali v intimo. V resnici pa lahko s tem vprašanjem pomagamo žalujočemu paru, da izrazi svojo bolečino in jo olajša. Pomembno je, da vprašanje zastavimo takrat, ko niso v naglici in se lahko res daljši čas v miru posvetimo pogovoru.

 

»Ali sta poimenovala otroka?« Tudi to vprašanje spada na področje tabu tem. Mnogi pari poimenujejo izgubljenega otroka, saj na ta način postane za njih konkretnejša resničnost. Še bolj se začnejo zavedati, da so izgubili ljubljeno osebo. Poimenovanje izgubljenega otroka je lahko tudi pomoč pri notranjem ozdravljenju. Seveda pa poimenovanja ne smemo vsiljevati.  

»Lahko kaj konkretnega zmolim za vaju?« Vedno lahko molimo za par, ki je v stiski zaradi izgube otroka. Lepo je, če paru damo to vedeti. Morda bosta ravno na ta način vajina prijatelja začutila, da nista sama v stiski. Še bolje pa je, da ju vprašamo za konkreten molitveni namen. Ko doživljamo bolečino, velikokrat ne zmoremo moliti. Lahko pa zaupamo, da bo nekdo drug našo bolečino ali prošnjo prinesel pred Gospoda. Morda nam bo žalujoči par zaupal tudi kak drug konkreten namen. Tako nam bo razodel tegobo ali hrepenenje, ki bi nam sicer ostala prikrita.

»Ali si vzameta kaj časa za svojo fizično kondicijo?« Kadar čutimo globoko bolečino, je pogosto naše telo zadnje, na kar pomislimo. V resnici pa potrebujemo kondicijo za soočenje z izgubo, pa tudi z vsemi zahtevami zakonskega ali družinskega življenja. Ženski, ki je izgubila otroka, lahko prizadevanje za telesno zdravje okrepi zaupanje, da bo naslednja nosečnost potekala brez zapletov. Če smo moški, lahko ponudimo žalujočemu možu moško družbo pri fizični sprostitvi; enako seveda velja za ženske.

»Tudi jaz sem imela to izkušnjo. Če želiš, se lahko pogovoriva.« Najbolje žensko, ki je izgubila otroka, razume ženska s podobno izkušnjo. Tudi če izkušnje še niste pustili za seboj, se ne bojte spregovoriti o njej. Ljudi praviloma bolj nagovorijo realni zgledi kot idealni. Nevarno je edinole, če smo še tako globoko v bolečini, da bolj sami potrebujemo podporo, kot da bi jo lahko posredovali drugim. Če imamo možnost, da se pogovorimo skupaj kot pari, toliko bolje.  

 

Kot smo že rekli, je zelo težko najti primeren nasvet in besedo. Predvsem ne smemo nikoli začeti z nasvetom. Lahko pa paru prisluhnemo in opazujemo, kako razmišlja in kje išče odgovore. V trenutku, ko začutimo, da je oseba, ki jo poslušamo, v procesu, lahko njeno spoznanje okrepimo ali potrdimo. Nekaj takih misli: »Da, ob tem lahko res izkusimo krhkost naše plodnosti.« ali »Ne boj se. Vsakdo žaluje na svoj način.« ali »Ta izkušnja je lahko priložnost, da spremenimo svoje življenje.« O tem več v naslednjem članku.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.