»Vijolašola« – predstava, ki gostuje po slovenskih šolah in otroke uvaja v teorijo spola

Eva Markovič
Ponedeljek, 4. november 2019, 5:00
Image
Pravijo, da šola ni kraj za ideološko indoktrinacijo. Po ogledu predstave Vijolašola, ki gostuje po vsej Sloveniji, se lahko starši vprašamo le: »Resno?«

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je leta 2016 izdalo otroško slikanico Rozagroza in Plavalava avtoric Saše Eržen in Maruše Ivančič Kobrowsky. Slikanica, ki je nastala v okviru projekta Aktivni.Vsi je izšla v nakladi skoraj 10.000 izvodov, razdelili so jo po vseh slovenskih osnovnih šolah, v pdf obliki pa jo lahko brezplačno najdete tudi na spletu. Učiteljem se priporoča, naj jo pri slovenščini obravnavajo z otroki 2. razreda.

Leto kasneje je po slikanici nastala predstava z imenom Vijolašola (gledališče FRU-FRU), ki je namenjena otrokom od 5. do 10. leta, glavna ciljna publika pa so otroci prve triade. Predstava gostuje po vsej Sloveniji, če pobrskate po spletu, so jo samo v zadnjem času gledali otroci na OŠ Stična, OŠ Loka Črnomelj, OŠ Šentrupert, OŠ Dob, OŠ dr. Slavka Gruma, OŠ Marije Vere, na sporedu pa je bila tudi na festivalih Lent, Bobri, Kamfest, Zlata paličica in po različnih gledališčih v okviru programa za otroke. Tudi predstavo Vijolašola finančno podpira Ministrstvo za delo in družino.

Predstava, ki želi izničiti razlike med deklicami in fanti

Vijolašola naj bi otrokom predstavljala »stereotipne poglede in predsodke, ki so povezani z vlogo moških in žensk v družbi«. Njena glavna tema je enakost med spoloma. Glavna junaka, dvojčka Neža in Anže, se spopadata s svetom, v katerem morajo biti deklice oblečene v roza, se igrati s princeskami in kuhati, fantje pa morajo biti oblečeni v modro, igrati nogomet in pomagati očetu v delavnici. Naloga Anžeta in Neže je, da se upreta »vlogam, ki jima jih vsiljuje družba«.

Sliši se super, ali ne? Navsezadnje si nihče ne želi sveta, v katerem deklice ne bi smele brcati žoge in fantje jokati. Kaj je torej s predstavo narobe? (Celoten posnetek Vijolašole si lahko ogledate spodaj in si mnenje ustvarite sami.)

Ne, ne gre za katastrofalno prepevanje v zadnjem delu predstave (čeprav bi bil že to razlog, da vam odsvetujemo ogled). Vijolašola se začne takole: »Ko sta se Anže in Neža rodila, sta si bila tako podobna, da niti starša nista vedela, kdo je kdo. Ločili so ju lahko le tako, da so jima odvili pleničke. Nežin kakec je bil roza, Anžetov pa moder.« Predstava otrokom sporoča, da so razlike med fanti in deklicami izključno družbeno pogojene. Neže in Anžeta v porodnišnici ne ločijo po najbolj logični stvari – njunem spolu – ampak po barvi kakca, kar je seveda družbeni konstrukt. Pri tem so najbolj karikirano in zaostalo prikazani Nežini in Anžetovi starši, ki otrokoma vsiljujejo svoj omejeni pogled na svet.

In kaj je narobe s tem?

Anže in Neža se v predstavi upreta Rozagrozi in Plavalavi, ki jima vsiljujeta, kaj je primerno za punce in kaj za fante. Dvojčka pošasti premagata in ju zmešata v »vijolo«, v svet, kjer ni več mej med fanti in deklicami. »V takšno šolo bi radi hodili vsi!« slišimo na koncu.

Težava Vijolašole ni boj proti predsodkom. Vsi smo veseli, da lahko naše hčerke plezajo po drevesih in postanejo Neže in Anžeta v porodnišnici ne ločijo po najbolj logični stvari – njunem spolu – ampak po barvi kakca, kar je seveda družbeni konstrukt.inženirke (če to seveda želijo), da naši možje previjajo dojenčke in da lahko sinovi postanejo vzgojitelji, če čutijo takšno poklicanost. O tem, da puncam ni treba biti vedno roza in da tudi fantje kuhajo, se je treba z otroki pogovarjati. A pri tem je zelo pomembno, kako to storimo.

Vijolašola otrok ne uči, da so deklice med seboj različne in da so si različni tudi fantje. Nekatere deklice so »princeskaste«, druge rajši nosijo kavbojke in divjajo. Ene bodo postale frizerke, druge gasilke. Oboje je v redu! Vijolašola otroke uči, da je narobe, če je deklica dekliška in fant fantovski. Po predstavi sodeč bi morali biti vsi »vijola«, torej enaki. Vsi bi morali početi isto, samo zato, da ne bi bili preveč »stereotipni«.

(Ustvarjalci verjetno niso pomislili, kako se ob smešenju roza barve in dekliškosti počutijo deklice v dvorani, ki so oblečene v roza. In kako se počutijo fantje, ki radi igrajo nogomet, kar je – po predstavi sodeč – narobe. Namesto tega bi morali hoditi k ročnim delom.)

Kaj je teorija spola?

Teorija spola je hipoteza, po kateri spolna identiteta ni odvisna od ženskega in moškega spola, ki je vsakemu človeku lasten od spočetja dalje, ampak ga določa socio-kulturno okolje. Teorija spola predvideva, da je naš spol odvisen od naše spolne usmerjenosti, za katero se lahko svobodno odločimo. Naša spolna usmerjenost naj bi se izražala v različnih oblikah in se tekom časa tudi spreminjala.

Kot rečeno, gre za hipotezo in ne za znanstveno dejstvo, a se jo kljub temu vse bolj vključuje v vzgojo in izobraževanje, običajno brez vednosti staršev.

Kaj morajo otroci slišati namesto takšnih nebuloz?

Na primer kaj takšnega:

  • Ljudje smo si med seboj različni, kar je čudovito.

  • Do drugih smo spoštljivi, čeprav so drugačni od nas. (To velja za čisto vsakdanje vidike življenja. Veliko medvrstniškega nasilja izvira iz banalnih stvari, kot je napačna znamka oblačil, zobni aparat ali težave z branjem.)

  • Razlike med moškimi in ženskami so dragocene, saj se zaradi njih med seboj dopolnjujemo. Razlikujejo se tudi ženske med seboj in moški med seboj, model »pravilne« ženske ali moškega ne obstaja. Kar pa ne pomeni, da smo ženske enake moškim ali da razlik ne bi smelo biti.

  • Vsi lahko razvijamo talente in potenciale, ki so nam dani.

Si namesto Vijolašole ne želite šole, v kateri bi se otroci zavedali in se veselili medsebojnih razlik?

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana