Video: Ko otroci spoznajo nekoga, ki je naredil splav …

Mojca Koren Lapajne
Ponedeljek, 28. januar 2019, 5:30
Image
Seriji kratkih oddaj Kids Meet (Otroci spoznajo) se je konec decembra pridružila nova z naslovom Otroci spoznajo nekoga, ki je opravil splav.

V videoposnetku tako otroci spoznajo gospo, ki je v preteklosti opravila splav in ji postavljajo vprašanja. Video pa je med gledalci požel val ogorčenja, saj nasmejana gospa dejanja popolnoma nič ne obžaluje in otroke k takšnemu razmišljanju celo spodbuja.

Video, (ne)vreden ogleda

Zakaj bi si moral video ogledati vsak, ki ima otroke? Zato, da vidi, kako manipulativno želi lobi, ki se zavzema za svobodo splava, upravljati že z mišljenjem otrok. Kako zelo želijo že otrokom oprati možgane s prepričanjem, da je splav pravzaprav čudovito dejanje, s katerim ženska poskrbi za svojo prihodnost. In kako zelo je očitno, da so proti splavu samo kristjani, ki so tako ali tako sovražniki vsega, kar je dobrega na tem svetu.

In zakaj si posnetka ni vredno ogledati? Ker je to video, ki ne govori o psiholoških posledicah splava ali o tem, kako naj bi se pomagalo ženskam in njihovim družinam, da bi si po tem lažje opomogle. Ker splav pred 10- in 11-letniki tako normalizira, da lahko odrastejo z miselnostjo, da je ubiti nedolžnega otroka povsem v redu in da nekaj takšnega, kot je obžalovanje po opravljenem splavu, ne obstaja.

V videu ni niti z besedo omenjeno kakršnakoli organizacija, ki nudi pomoč ljudem, ki trpijo zaradi tega, ker so naredli splav. Kot da ne bi bilo žensk, ki bi to kdajkoli obžalovale. In veliko je žensk, ki bi z veseljem sodelovale v tem filmu in povedale vse ravno nasprotno – kako grozno je živeti z dejstvom, da si ubil lastnega otroka in kako močno to vpliva na njihovo tako telesno kot tudi mentalno zdravje.

Je bila torej gospa za producente res najbolj primerna izbira? Bi morda ostali brez zaposlitve, če bi povabili Kathleen Eaton Bravo, ki ima za seboj splav in trpi za psihičnimi posledicami tega dejanja. In še zdaleč ni edina, je pa ena redkih, ki si upa izpostaviti in želi, da se o tem govori.

Burni odzivi ljudi

Kot odgovor na ta video se je oglasilo več posameznikov in organizacij. Kristan Hawkins, predsednica društva Študentje za življenje (Students for Life) je med drugim zapisala: »Danes je splav postal eno temeljnih zavzemanj svetovnih lobijev, njihov namen pa je normalizirati ubijanje lastnih otrok. Veselim se dneva, ko bi se v takšnem filmu pojavili otroci, ki so preživeli splav.«

Zanimivo je tudi, da so na kanalu youtube.com pod omenjenim videom komentarji onemogočeni, česar niso storili še pod nobenim posnetkom omenjene serije. Kljub temu pa je video na socialnih omrežjih spodbudil val kritičnih komentarjev.

Večino njih lahko povzamemo z besedami, da je film naravnost grozen, bolan, nasilen do otrok. Ljudje se ob gledanju počutijo žalostno, jezno, besno, razočarano.

Eden izmed komentatorjev je takole zapisal: »Torej ni bilo dovolj, da je ubila svojega otroka, sedaj mora očitno sama sebi in drugim dokazati, da je to dejanje brez teže in ga normalizirati pred otroki? In kje so starši teh otrok, da dovolijo, da jim pere možgane? Bolno. Bolno. Bolno.«

»Ironično je, da 'pro-choice' ljudje trdijo, da mi peremo možgane našim otrokom. Medtem pa snemajo oddaje, kot je tale …,« je zapisal drugi.

Oglasilo se je celo nekaj žensk, ki so trdile, da bi svojo izkušnjo splava veliko primerneje in življenjsko predstavile otrokom.

Celo na njihovem Facebook profilu Kids meet so izmed skoraj 3.000 komentarjev izjemno redki, ki videa ne obsojajo. V glavnem pa ogorčeno kritizirajo njihov poskus sodelovanja v 'pro-choice' kampanji in izražajo razočaranje nad posnetkom, saj naj bi bili do sedaj njihovi videi zelo dobro informativni.

Nekaj vprašanj in odgovorov, ki jim lahko v videu prisluhnemo

»Kako si se počutila?,« jo je vprašal eden izmed otrok. 

»Doktor je posesal to nosečnost iz mene in v trenutku sem bila samo hvaležna, da nisem več noseča.«


Enega izmed otrok je izzvala z vprašanjem, če meni, da splav kdaj ni v redu. Odgovoril ji je, da »če nisi v brezupnem položaju, potem splav ni rešitev.«

»S tem se ne morem strinjati,« mu je hladno odgovorila. »Si želimo, da ljudje pač preprosto imajo vse te otroke? Ne? Kaj naj potem naredimo z njimi?«

»Jih damo v posvojitev,« ji je odgovoril okoli 12 let star fant.

»Če sem prisiljena v to, da ustvarim življenje, potem imam občutek, da je moje življenje izgubilo vrednost. Jaz se moram odločiti, če bo moje telo ustvarilo življenje. Tudi če daš otroka v posvojitev, še vedno imaš otroka nekje. Si morda veren?« 

»Da, verjamem v Boga«

»In kaj misliš, da Bog meni o splavu?«

»Mislim, da si želi, da bi bili ti otroci rojeni. Kaj pa ti misliš, da si Bog želi?«

»Mislim, da je vse to del njegovega načrta.«

(Vsak dialog, ki je vodil v nestrinjanje z njenim mnenjem, je preprosto zaključila z vprašanjem: »Ali si veren?«) 


 »Si morda pomislila, da tega ne bi naredila?«

»Ne, sploh ne. To je bil nagonski občutek. «


»Si morda kdaj napadena s strani 'pro-life' ljudi?«

»Da, a oni niso 'pro-life'. Jaz sem 'pro-life'. Jaz se zavzemam za to, da ima vsak pravico živeti, kot sam izbere.«

Med drugim je na posnetku tudi zelo modro ugotovila: »Očitno veliko ljudi še vedno verjame, da se življenje začne s spočetjem.« Razgledana gospa, ni kaj.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Cecilija Oblonšek
Ponedeljek, 4. februar 2019, 12:35

Enkrat preglejte posnetek brez zvoka in opazujte govorico telesa te ženske. Eno sekundo ni mirna, to je takšna živčna razvalina ..., da se mi smili v dno duše. Tudi tisto histerično smejanje žensk v ozadju, ki sklepam, da so snemale, pove svoje ... Da so tu hudo ranjeni odrasli ljudje, ki pa so šli sebe "zdravit" tako, da onegavijo otroke. Res bolno. Se več ne sprašujem, kako bomo propadli kot družba, ker je s tega kristalno jasno, kam drvi ta vlak pogube.
Že nekaj časa imam doma sposojeno knjigo iz knjižnice z naslovom Rodila sem angela, ker nameravam toliko preštudirati zadevo, da napišem nek odziv, saj le-tega še nisem zasledila. Gre namreč za knjigo mame, ki je splavila svojega otroka zaradi napovedi okvare zarodka in nato napisala knjigo, da je prežalovala tega otroka, hkrati pa, da bi pomagala drugim staršem, ki morajo storiti enako. Na kratko, gre torej za knjigo z navodili o tem, kako narediti hoteni splav. Res je situacija tu drugačna, saj gre za težke življenjske situacije in ne za takšno lahkomiselnost, kot pri tisti afni od ženske na posnetku, vendar pa se po drugi strani sprašujem, ali se zavedamo, da pišemo knjige o otrocih, ki smo jim bili sami rablji?
Hkrati pa zgodbe ljudi-zame herojev, ki so si take otroke upali roditi, tudi če so umrli nekaj ur po rojstvu, prebiramo kot muho enodnevnico?
Kako daleč bomo še šli?

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem