Posvojeno dekle Martina Čerin svoji biološki mami: "Hvala, ker si mi dala življenje in dovolila, da ga živim!"

Sreda, 20. marec 2019, 5:30
Image
Martina Čerin je bila v našo širšo družino posvojena v drugem letu starosti. Danes vodi trgovino z naravno kozmetiko, se ukvarja z umetnostjo in še vedno ima rada živali, kar je ohranila že iz otroštva. Njeno skavtsko ime je bilo namreč »Živaloljuba srna«. Svojo izkušnjo posvojenosti in hvaležnost za življenje želi podeliti z vsemi ljudmi.

Martina, kako bi nam opisala svojo izkušnjo posvojitve? Kako se je odvijala tvoja pot?

Moja biološka mama je bila še zelo mlada, ko me je rodila. Po podatkih, ki sta jih starša dobila od rejniške družine, naj bi imela 16 let. Ne glede na razmere, se je kljub vsemu odločila, da pridem na svet. Tako se je moja zgodba začela v rejniški družini. Tam sem preživela svoji prvi dve pomladi, saj je kar nekaj časa trajalo, da so se uredile vse formalnosti glede posvojitve. Iz časa rejništva se spomnim samo tistega dne - obiska mojih takrat še bodočih staršev. Po besedah moje mame, naj bi jima nabrala rožice, kar ji, ko to pripoveduje in se spominja, prikliče solze v oči še danes. Mami velikokrat obuja spomine na dan, ko sta me prvič videla. Imela naj bi dva čopka s pentljicami in bila luštna. Takoj sta začutila, da sem njun otrok.

Martina v posvojiteljski družini

Kako si sama doživljala posvojitev kot otrok in kasneje v času odraščanja. Kako nanjo gledaš danes?

Že od nekdaj sem bila dokaj živahen in nasmejan otrok. Zgodba o posvojitvi me spremlja že od začetka, ko še nisem niti razumela, kaj točno pomeni. Morda mi niti ni bilo potrebno, saj sem bila del ljubeče družine. To pa je bila tudi edina pomembna stvar in način življenja, ki mi je bil podarjen. Resnično sem globoko hvaležna za tako družino, življenje ... preprosto ne najdem besed, ki bi lahko opisale to, kar čutim. Neprecenljivo!

Moj odnos do biološke matere je veliko in globoko spoštovanje ter zahvala, da sem lahko danes tukaj, kjer sem. Da me je enostavno ohranila pri življenju, me rodila in dala najboljšim ljudem.Ko so mi govorili, da sem posvojena, mi to nikdar ni predstavljalo nič slabega ali da bi se kdaj počutila zaradi tega drugačno. No morda, a le bolj ljubljeno :)

Prišla pa je tudi puberteta. Ne vem, kaj točno se takrat dogaja v naših glavah in srcih, a vem le, da, ko sem se nekega dne z mamo pregovarjala in prerekala, sem preprosto zabrusila besede, ki jih nikdar ne bom pozabila »Kaj ti mar, itak, nisem vajina, nikogaršnja …, sama na svetu«. Teh besed si ne bom nikdar oprostila, saj jih nikoli nisem mislila! Predvsem pa si tega nista nikakor zaslužila slišati. Zelo mi je žal še danes, priznam.

Ko sem dopolnila 18 let pa me je tudi začelo zanimati, kdo so ljudje, ki so mi dali življenje in pojavljala so se vprašanja o koreninah in zgodbi za vsem tem. Edina želja je bila, da jih vidim. Niti ne, da jih spoznam, le vidim, kakšni so. Zanimalo me je, kako izgledajo, ali smo si kaj podobni. Morda tudi ali imam kakšno sestro, brata.

Želja je potem hitro izginila, ko sem nek večer samo sebe vprašala: »Pa zakaj?« Saj vse, kar rabim imam, še več. Družino. Imela sem očeta in mamo.

Danes mi ostaja hvaležnost. Samo globoka hvaležnost in ljubezen. Zavedam se, da nič nisem izgubila, veliko sem pridobila. Vse se je sestavilo. Vsak delček je našel svoje mesto in nastala je lepa slika življenja. Nič od tega ni bilo narobe. Vse je bilo prav.

Kako gledaš danes na svojo biološko mamo in na njeno odločitev? Kaj čutiš do nje in kakšen je tvoj odnos do nje?

Moj odnos do biološke matere je globoko spoštovanje. Spoštovanje v smislu, da je bila tako zavestna, močna, da ni naredila splava in je raje sprejela odločitev o posvojitvi.  Ne vem, kaj jo je gnalo, da me je kljub vsemu rodila, glede na to, da ni bilo vse rožnato. Pred seboj je imela težko odločitev, saj je bila premlada. Morda je bila prestrašena, sama in brez osnovnih sredstev za »normalno« življenje. Njena odločitev, da bom bolje odraščala drugje, imela možnost šolanja in spodobnega življenja, je bila morda zelo težka, a zame neprecenljiva. Moj odnos do nje je veliko in globoko spoštovanje ter zahvala, da sem lahko danes tukaj, kjer sem. Da me je enostavno ohranila pri življenju, me rodila in dala najboljšim ljudem.

Mislim, da bi ji bilo morda lažje narediti splav. Lahko bi izbrala to pot, a je ni. Če bo kdaj tole brala, upam, da se bo našla notri, saj se ji resnično želim zahvaliti: Tebi in vsem materam tega sveta sporočam: Hvala, ker si mi dala življenje in dovolila, da ga živim. Hvala za odločitev! Kako lepo bi bilo, če bi imeli možnost odločitve tudi nerojeni otroci. Podarjeno življenje je najlepše darilo, družina pa velika sreča in blagoslov.

Martina se danes ukvarja predvsem z različnimi umetniškimi zvrstmi

In tvoja družina te je lepo sprejela, kot si omenila, si preživela čudovito otroštvo in mladost. Kaj bi še povedala o svojih starših, družini?

Najbolj sem hvaležna za starše, ki jih imam. Boljših zame ni. Kako lepo je lahko, ko je v družini prisotna ljubezen, hvaležnost, radost, smeh, predanost in spoštovanje. Meni v življenju ljubezni res ni manjkalo. Prav tako ne iger, zabave, toplih besed mame in modrih nasvetov očeta. Nikoli mi nista rekla »Pusti naju pri miru«, ali pa »Daj nama mir«. Nikdar! Tudi v varstvu sem bila le tolikokrat, da bi lahko preštela na prste.

Vsak otrok bi moral imeti možnost življenja.Za vseh mojih 1000 vprašanj, od neumnih do zanimivih, sta imela in še danes imata odgovor. Vedno sta mi stala ob strani, ko sem rabila podporo. Ni je stvari, ki je nista zame naredila. Govorim o pogovorih, o igri, o objemih, resnično sta dala vse v to zgodbo, vame, v našo družino.

Tudi v širšem  družinskem krogu sem se vedno počutila pripadno in zaželjeno.

Vedno sem rada zabavala  ljudi, jih nasmejala in želela ustvariti pozitivno vzdušje, vredno današnjih spominov. Morda sem hotela od nekdaj deliti to veselje, ki sem ga prejemala, dajala in čutila tudi sama doma. Nikoli se nisem počutila odrinjeno, vedno sem pripadala tako družini, kot tudi sorodstvu. Bila sem del celote. In na to imam vsekakor lepe spomine. Kadar slišim zgodbe o raju, se vedno nesmehnem ... zame je že tu, na Zemlji.

Martina, kaj bi za konec še rada sporočila ljudem?

Moje sporočilo je namenjeno vsem materam in očetom tega sveta: Mame, ki ste pred težkimi/ najtežjimi odločitvami v življenju - obdržati ali ne - otroka, ki raste v vas; še enkrat ponavljam le zahvalo moji biološki mami: »Hvala, ker si mi dala življenje in dovolila, da ga živim. Hvala za odločitev!«

Vam, dragi očetje pa povem tole: Stojte ob strani dekletom, ki so pred odločitvami splava ali posvojitve, saj sta v takih trenutkih postavljena v vlogo staršev, oba. Na vama je, da če le ne vidita možnosti vzgoje svojega otroka, to omogočita družinam, ki so za to srečo prikrajšane in bi dale vse, da prevzamejo vajino vlogo. Vlogo staršev.

Vsak otrok bi moral imeti možnost življenja. Od samega začetka/spočetja, ko ga niti ultrazvok še dobro ne zazna, je to živo bitje. Božji dar, bi dejali vsi verniki. Zatorej, v imenu vseh še nerojenih otrok, vsem staršem, ki držite v rokah odločitve in ste njihov glas: Živite in pustite živeti. Če je lahko nekdo glas nerojenih otrok, smo to mi ... rojeni in posvojeni otroci.

Naj seže naš glas čim dlje, najdlje.

Za še več dobrih vsebin.
Pomladna donacijska akcija se končuje. Podprite nas še danes!
0€
25.200€

55%

13.784€
Akcija se zaključi:
30.06.2019

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Igor Vovk
Sreda, 20. marec 2019, 11:20

Martina hvala za podeljeno. Ganljivo!