Pogovor s Tugdualom Dervillom: »Katoličanov ne moremo soditi po številu potomcev«

Eva Markovič
Nedelja, 21. oktober 2018, 5:30
Image
Tugdual Derville je borec za pravice najbolj ranljivih: ljudi s posebnimi potrebami, nerojenih otrok, umirajočih. V Franciji, od koder prihaja, je znan kot goreč zagovornik družine. Je nasprotnik evtanazije, umetnega splava ter  porok in posvojitev »za vse«. Je avtor številnih knjig s področja bioetike, voditelj pro-life organizacije Alliance Vita ter pobudnik gibanja »Humana ekologija«. Z ženo Raphaëlle imata šest otrok.

Z njim smo se pogovarjali, ko je kot predavatelj sodeloval na simpoziju »Družina, svetel in vesel dom«. Bil je preprost in vesel sogovornik, ki z vsem srcem živi svojo poklicanost.

Vaša pro-life pot se je začela, ko ste pri 24-ih letih ustanovili združenje Odprtih rok (À bras ouverts), v katerem prostovoljci otroke z motnjami v razvoju med vikendi in počitnicami sprejemajo k sebi domov. Pobuda je nastala, da bi razbremenila starše, popestrila življenje otrokom in hkrati obogatila prostovoljce. Kako se je začelo?

Ko sem bil star dvajset let, sem v Lurdu srečal hudo prizadetega 9-letnega fanta Cédrica. Ni se mogel premikati ali govoriti, lahko je le pomežiknil za »da« ali »ne«. Občutil sem globoko radost, ko sem opazoval njegovo nedotaknjeno človeško bistvo. Hkrati sem se počutil koristnega, saj sem mu lahko pomagal pri vsakodnevnih opravilih in se z njim pogovarjal. Izkusil sem, kaj pomeni povezanost dveh duš.

Ob koncu romanja sem bil žalosten, da se najina pot končuje. Moje tožbe je slišal slep gospod, ki je stal zraven, in rekel: »Ah, kako čudoviti so mladi v Lurdu! Če bi bili takšni mladi po vsej Franciji, bi bilo življenje lepo.« Takrat sem se vprašal, kdo sem. Odločil sem se, da želim biti »mladi iz Lurda« vsak dan.

Vsakič, ko sem spoznal osebo s posebnimi potrebami, sem občutil srečo ob opazovanju njenega nedotaknjenega človeškega bistva.

Tako sem začel obiskovati Cédrica pri njem doma in postal prostovoljec v bolnišnici. Vsakič, ko sem spoznal novo osebo s posebnimi potrebami, sem občutil enako srečo. Počasi je dozorela misel, da ustanovim združenje prostovoljcev. Poklical sem štiri prijatelje in za začetek smo nekaj otrok peljali na počitnice. Imeli smo se krasno! Šlo je za pravo bratsko druženje, bili smo skupaj, ne tako kot v sirotišnicah in raznih negovalnih ustanovah.

To nam je dalo pogum za nadaljevanje dela z otroki brez družin in otroki z zelo hudimi telesnimi in duševnimi motnjami. Dolga leta sem ves prosti čas posvečal temu. To mi je prinašalo ogromno veselja. Občutil sem svojo majhnost, svoje omejitve, pa tudi ogromno Božje previdnosti. Veliko sem dal, a še več prejel. Danes nisem več aktiven, a združenje je zelo veliko, imamo več kot tisoč prostovoljcev!

Tudi za družine otrok s posebnimi potrebami je takšna pomoč zelo dragocena, saj jih na tak način razbremenimo, da lažje zadihajo. Starši vedo, da imajo prostovoljci njihove otroke radi takšne, kot so, kar jim veliko pomeni. Na fotografijah s počitnic se vidi, kako se imamo super, kljub vsem človeškim omejitvam.

Zakaj so osebe s posebnimi potrebami dragocene za vso družbo? Česa nas učijo in zakaj njihov obstoj ni napaka?

Tukaj se ni treba pretvarjati, da smo angeli, pogosto je težko in veliko je trpljenja. Marsikdaj sem tudi sam skoraj obupal. A takšni prijatelji nas opominjajo, kdo smo v resnici. V svojem bistvu smo majhni otroci, ki si želijo biti ljubljeni in sprejeti. V otipljivi ranljivosti teh oseb je nekaj, kar nam pomaga sprejeti svojo lastno ranljivost in sprejeti lastne omejitve.

Eden mojih prijateljev, Philippe Pozzo di Borgo, tetraplegik, ki je napisal zgodbo za mednarodno uspešen film Prijatelja (Intouchables), rad reče: »Približajte se mi, dotaknite se me, mene, ki sem nedotakljiv. Če boste iz svojega življenja izločili bolne, grde, nezaželene, tiste, ki vas preveč stanejo, boste izničili sami sebe. Kaj so resnične vrednote? Lepota, popolnost, dosežki? Ali najgloblje človeško bistvo?« Osebe s posebnimi potrebami nas prisilijo, da se zazremo v njihovo bistvo.

Pogosto govorite o družini v nevarnosti. Kakšna je danes resnična nevarnost, ki preži na družino?

To, da ne verjamemo več v seksualno zvestobo. Namenoma uporabljam besedo »seksualna«, saj je v njej nekaj svetega. Ta zvestoba je nosilni steber družbe, od katerega je vse odvisno. V družbi, kjer ni zvestobe, oseba izgubi vrednost. Drug drugega jemljemo, se zavržemo in trpimo. Vse postane nestalno in negotovo.

Druga nevarnost pa so politične in družbene struje, ki načrtno preganjajo družino v imenu »svobode«.

Ste velik nasprotnik izrazov »poroka in družina za vse«. Kaj definira poroko in družino? Zakaj se njun pomen ne more prilagajati zahtevam sodobne družbe?

Če otroka že v osnovi prikrajšamo za možnost, da bi imel očeta in mamo, gre za zlorabo.Gre za zakon narave. Ljudje imamo v globini srca željo po sorodni duši, po drugem, ki bi nas dopolnjeval in ljubil. Danes poskušajo številne zveze posnemati resnično poroko – od istospolnih porok do »odprtih zvez« brez obveznosti. A kjer ni resnične zaveze in zvestobe med moškim in žensko, ne moremo govoriti ne o zakonu, ne o družini. Šele takšna zveza daje stabilnost in je osnovna celica družbe.

Zakon vidim kot katamaran: moža in ženo povezuje križani Kristus, okrog njih piha Sveti Duh, zato sta pripravljena na izzive razburkanega morja. Različnost in dopolnjevanje moškega in ženske, ki se odločita, da postaneta eno, omogočata varno in lepo plovbo!

Zakaj moški in ženska? Zakaj ne npr. dva moška?

Logika telesa nam pove, da je moški ustvarjen za žensko in obratno. To se zelo izrazito pokaže pri spočetju in potem vzgoji: moški ima svojo vlogo, ženska svojo. Njuna različnost in hkrati njuno ujemanje ustvarjata novo življenje. Za spočetje potrebujemo jajčece in semenčico, drugače ne gre. Zato ima vsak otrok pravico do očeta in mame. Včasih to ni mogoče, zaradi smrti ali drugih zunanjih okoliščin. A če otroka že v osnovi prikrajšamo za možnost, da bi imel očeta in mamo, gre za zlorabo.

Trpljenje parov, ki ne morejo imeti otrok, pogosto otopi njihovo vest. Njihova bolečina je zares velika, želja po otroku je nekaj najbolj naravnega. A če si nekaj zelo želiš, to ne pomeni, da lahko poteptaš načela, ki varujejo otroka. Da naša želja ne more izničiti interesov najbolj ranljivih, bi nas morala spomniti zakon ali družba, vendar pogosto ni tako. Dve ženski lahko sami vzgajata otroka in ga imata radi, a zadaj je kljub temu izvirna zloraba.

Kakšna je vloga očeta? Kako ga vidijo otroci? In kakšna je nevarnost, če se vloga očeta izgublja?

Če otrok odrašča brez očeta, še ne pomeni, da bo z njim nujno nekaj narobe ali da se bo slabo razvijal. A v osnovi je ljubeča družina, kjer imata oče in mati vsak svojo vlogo, idealno okolje za posameznikov razvoj. Oče mora imeti avtoriteto, otroka mora peljati v svet, ga soočiti s tveganji. Brez očetove pomoči otroci težje nadzirajo svojo nasilnost in se počutijo manj varne. Oče in mama med seboj ne tekmujeta, ampak se dopolnjujeta.

Očetove vloge nočem stereotipizirati. A na Alliance Vita smo pred časom naredili obsežno anketo, v kateri smo več sto naključnih ljudi vprašali, kaj jim pomeni oče, česa se najbolj spominjajo. Odgovori so bili zelo različni, a so imeli skupno točko: velika večina vprašanih se je strinjala, da je oče v njihovem življenju igral ključno vlogo. In najlepši spomini so bili večinoma povezani z neko dejavnostjo, ribolovom, izleti, ravsanjem, pustolovščino. Očetova vloga je nenadomestljiva!

V eni svojih knjig govorite o prihodnosti, ko si bo »nepojmljivo zamisliti, da so včasih dojenčke delali kar tako in so se sprijaznili, da bodo njihovi otroci morda prizadeti ali bolni«. Je grožnja »boljšega sveta«, v katerem se bodo lahko rodili le otroci »brez napak«, realna?

Ja, mislim, da evgenika, ki zagovarja izboljševanje človeških dednih lastnosti z različnimi oblikami posegov, postaja realnost. Človek brez napak postaja norma. Tako ali drugače prizadeti otroci postajajo nesprejemljivi. To vodi do splavov ali do selekcije zarodkov pri metodah umetne oploditve. Tehnike so vse bolj napredne, zato lahko selekcijo izvajamo čedalje bolj zgodaj, že ob sumu na določeno pomanjkljivost. Kdor išče darovalko jajčeca ali nadomestno mater, želi lepo, inteligentno, izobraženo in zdravo žensko. Izbere jo prek kataloga! Ljudje imamo vse bolj občutek, da se s svojimi spolnimi celicami ne smemo igrati, ampak moramo ustvariti otroka brez napak. V prihodnosti morda ne bomo imeli več možnosti, da bi otroke delali »po naključju«.

V Franciji že obstaja feministično gibanje, v katerem si ženske zamrznejo jajčeca, da bodo lahko delale kariero tako kot moški, otroke pa bodo imele s pomočjo nadomestnih mater in darovalcev sperme kasneje. Epruveta lahko postane norma. A v resnici gre za totalitarni sistem, v katerem morajo dojenčki izpolnjevati predpisane standarde.

Človek brez napak postaja norma. Prizadeti otroci postajajo nesprejemljivi.

Ste eden od pobudnikov gibanja za humano ekologijo (Courant pour une Écologie Humaine), ki poudarja, da je vsak človek nenadomestljiv in se zavzema za humano okolje, prijazno vsem ljudem. Se lahko iskreno zavzemamo za ekologijo okolja in biotsko raznovrstnost, ne da bi na prvo mesto postavili človeško bitje?

Biotska raznovrstnost je čudovita stvar in jo moramo varovati. A pri tem pogosto pozabimo na biotsko raznovrstnost človeka. Vsak človeški obraz je čudovit izraz te raznovrstnosti! Vsak človek je edinstven, vsak je oseba in ne le primerek človeške rase. Humana ekologija poudarja dostojanstvo in vrednost vsakega človeka. Vsak človek je nenadomestljiv, medtem ko piščanca lahko zamenjamo z drugim piščancem. V stvarstvu je treba upoštevati hierarhijo – človek ima posebno mesto, a pri tem nosi tudi veliko odgovornost do planeta, narave in šibkejših človeških bitij.

Zame je ekologija neločljivo povezana s humano ekologijo. Ljudje smo tisti, ki skrbimo npr. za ohranitev pand, pande pa ne skrbijo za ohranitev človeka. Za ljudi moramo poskrbeti ljudje sami. Humana ekologija se bori proti onesnaževanju družbe, kar gre z roko v roki z varovanjem okolja. Vsi si želimo živeti na čistem in prijaznem planetu, zato si moramo prizadevati za trajnostni razvoj – ne le okolja, ampak vse družbe.

Z ženo imata šest otrok. Zakaj imajo po vašem katoličani v povprečju več otrok? Ali število otrok lahko definira »dobrega katoličana«?

Seveda ne! Najprej zato, ker družine nimamo vedno toliko otrok, kot jih načrtujemo. Nekatere preseneti kakšen »dodaten« otrok, druge si želijo otroka, pa ga ne morejo imeti. Sam imam zelo rad življenje in sem navdušen nad vsakim novim človeškim bitjem. Prihod dojenčka je zame nekaj najlepšega na svetu!

In zakaj imamo katoličani v povprečju več otrok? Ker smo sprejeli papeško okrožnico Humanae vitae o posredovanju človeškega življenja. Velika razlika je, ali prenehamo jemati kontracepcijske tablete, da bi imeli otroka, ali pa družino načrtujemo na naraven način in se odpovemo spolnim odnosom v plodnem obdobju, kadar ne moremo sprejeti novega otroka. Katoličani smo v tem pogledu bolj odprti za življenje. Čistost je pot, za katero se trudimo vse življenje, tudi po poroki. A kdor hodi po tej poti, lažje sprejme otroka od tistega, ki se pri načrtovanju življenja zateka h kemiji.

Poleg tega kristjani lažje ponotranjimo filozofijo daru: tako kot se Jezus podarja nam, se starši podarjamo svojim otrokom. To ne pomeni, da se ne smemo razvijati na drugih področjih, kot opažam pri nekaterih katoliških ženskah, ki se omejijo na vlogo žene in matere, hkrati pa začnejo izgubljati veselje do življenja. Ljudje se podarjamo, a hkrati se moramo tudi razvijati, rasti.

Rad bi opozoril na nevarnost »zbiranja otrok«. Občasno dobivam pisma, v katerih se mi pošiljatelji predstavijo le s številom otrok ali vnukov. Seveda smo nanje ponosni, a paziti moramo, da jih ne obravnavamo kot predmete ali kot potrdilo o »dobri katoliški praksi«. Življenja ne moremo ocenjevati po številu potomcev.

Foto: ©C. Damaggio, Štefan Kržišnik

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa

29. marec 2019 ob 17.30

Cerklje, Koper, Celje, Novo mesto,
Ljubljana