P. Tomaž Mikuš: »Kontracepcija ženo ponižuje, dušo pa izpostavi velikemu zlu in bolečini«

Nedelja, 9. december 2018, 16:40
Image
P. Tomaž Mikuž je v včerajšnjem prvem delu intervjuja spregovoril predvsem o splavu, o čustvenih in duhovnih posledicah,ki jih pušča ter o spovedovanju greha splava. V drugem delu pa je konkretno, odkrito spregovoril o kontracepciji, njenem (ne)poznavanju in spovedovanju.

Pater Tomaž, kaj kontracepcija povzroča v življenju ljudi?

Lahko rečem, da še premalo poznam to področje in posledice, ki jih ima kontracepcija v duhovnem življenju posameznika, a kontracepcija vsekakor ne vodi v bolj ljubeč odnos dveh oseb. Tam ni potrebno dogovarjanje, ni potrebno skupno iskanje. Kontracepcija tudi ponižuje ženo. Večinoma ta bremena nosi žena. Poleg tega je lahko abortivna. Dušo z njo izpostavimo velikemu zlu in bolečini. Zaradi tega obstajajo druge poti in metode, ki vključujejo več pogovora in tega, da človek čuti in sledi svojemu telesu. In te lahko tudi vodi v bolj ljubeč odnos. Da ni seks samo za zadovoljevanje neke trenutne potrebe, ampak izraz ljubezni.

Ali ljudje različno močno krivdo čutijo pri različnih vrstah kontracepcije glede na način njenega delovanja?

Vidim razliko v tem ali nekdo uporablja abortivno kontracepcijo ali neabortivno. Kondom in difragma sta neabortivna, ampak tudi na ta način se človek zapira življenju. Poleg tega nas te možnosti omejevanja spočetja, kot sem že omenil, ne vodijo ravno v bolj ljubeč odnos z osebo, s katero imamo spolne odnose. Pri uporabi abortivnih kontracepcijskih sredstev pa se mora človek tudi resno vprašati, ali je bil pri tem spočet kakšen otrok? In to ima še večjo težo. Za seboj potegne tudi proces žalovanja. Zato je tukaj velika razlika. Verjetno imajo ljudje manjši občutek krivde, če uporabljajo kondom v primerjavi s kontracepcijsko tabletko ali pa tabletko dan po tem. Sem pa prepričan, da tako eno kot drugo za človeka ni dobro.

 Kakšno mesto pa ima spoved pri kontracepciji?

Kar se tiče kontracepcije zelo redko doživim, da se nekdo tega spove. Mislim, da je razlog za to tudi v tem, da je večina katoličanov sprejela, da kontracepcija ni tako veliko zlo. Ker je tako prepričanje del družbenega okolja v katerem živimo. Lahko pa je s tem povezan tudi sram in se ljudje tega ne spovedujejo zato, ker se zatekajo h kontracepciji kot k nekemu manjšemu zlu. Kakšno razdejanje pa naredi v duši človeka, pa najbolj vidimo v Rahelinem vinogradu. In hkrati vidimo tudi, da Bog lahko spet obnovi ta tempelj. Da zadnja beseda ni brezup, ampak je upanje.

Se ljudje sploh zavedajo, da je večina kontracepcije abortivne? So ljudje o tem dovolj informirani?

Velikokrat se ne zavedajo, kaj to je, niso informirani. Predvsem starejše žene pogosto niso bile informirane o tem, da je bila uporaba materničnega vložka abortivna kontracepcija. Da so lahko zanosile in otrok ni mogel preživeti, ker so bile stene maternice stanjšane. Da je tako prišlo do spontanega splava, ki pa ni bil spontan.

Se kdaj zgodi, da ljudje kasneje pridejo do spoznanja, kaj je kontracepcija v resnici?

Ko se nekdo zave, kaj je uporabljal ali jemal in kakšne posledice je to imelo, potem pride do tega, da začuti občutek krivde in željo po odpuščanju. Potem tudi ta oseba pride in se tega izpove. Poznam osebo, ki je potem, ko je prišla do spoznanja, da je materni vložek, ki ga je uporabljala, kontracepcijsko –  abortivno sredstvo, bila v fazi žalovanja vsaj tri mesece. Zelo jo je prizadelo to, da je tudi ona morda splavila otroka, še zlasti, ker ima otroke zelo rada in tega nikoli ne bi naredila zavestno.

Zadnja beseda ni brezup, ampak upanje. Spomnim se pričevanja enega od članov ekipe Rahelinega vinograda v neki drugi državi. V nekem obdobju svojega življenja je bil zelo depresiven. Ko je pregledoval spravljene račune, je med njimi odkril račun za tabletko dan po tem. In se je spomnil, da je šel v lekarno in kupil to tabletko, ko sta z dekletom dan prej imela spolni odnos, saj ona ni bila prepričana, ali je že izven plodnega obdobja, ali ne. Ta moški je v tem prepoznal svoj greh in je prišel na Rahelin vinograd. Kateri moški bi pomislil, da je greh, da kupiš ženi ali dekletu tabletko dan po tem? Verjetno so zelo redki. Ali pa ne tako redki, samo da to nekam pospravijo in se potem tega tudi ne spovedo. Bodisi, ker jih je tega sram, bodisi, ker sčasoma pozabijo. Ampak vsekakor je ta oseba dokaz, da tudi moški, ki je dovolj v stiku s seboj in dovolj senzibilen, lahko začuti, da je to narobe. In bo iskal zakrament spovedi. On je potem tudi odžaloval otroka, ki ga je izgubil na ta način.

Omenili ste sram, da bi se spovedali grehov. Zakaj se ljudje tako težko odločajo za spoved?

Najpogosteje nas zavirata ponos, sram in strah. Pa morda se tudi včasih zdi, da se raje valjamo v svoji lastni bolečini, kot da bi poiskali rešitev. Težko nam je govoriti o tem. Ker mi ko pomislimo na spoved, pomislimo predvsem na sram. Veliko stvari je, ki mi lahko preprečijo, da bi pristopil k temu zakramentu. Ne pomislimo pa na to, da bomo tukaj najbolj spoznali in začutili Božjo ljubezen. Strahovi, ki jih imamo preden pristopimo k spovedi, so zelo človeški. Kaj si bo drugi mislil o meni, ker sem tako grozna oseba. Ampak Bog nas ne vidi na tak način.

Kakšne izzive še vidite, v Sloveniji za delo na področju spovedne prakse na temo splava in kontracepcije?

Zame osebno je izziv, da bi prevedel nekaj pridig za duhovnike, kako govoriti o splavu. Ker mislim, da o tem nismo in ne govorimo dovolj s prižnice. Božja beseda nam daje možnost, da bi o tem spregovorili, ampak velikokrat se bojimo, da bomo nekoga vznemirili, prizadeli, ker je to občutljiva tema in smo raje tiho. Ali pa ne vemo na kakšen način bi spregovorili o tem, da ne bi bili obsojajoči. Pa smo spet raje tiho. Mi smo pač otroci te dežele, kjer je splav »pravica ženske« in skoraj več kot polovici ženskam to pomeni dobrino, ki jim ne sme biti odvzeta. Vemo pa, da splav rani. Bolje se moramo zavedati posledic, ki jih ima. Ker splav nima posledic samo za osebo, ki ga je naredila, ampak za vso njeno okolico. Vse njene bližnje.

Bi ob koncu še kaj dodali?

Greh nas sicer res loči od Boga. Ampak greh nas tudi pripelje k Bogu. Tako je za mnoge, ki jih srečam. Eden od Cerkvenih očetov pravi: »Blagoslovljene naj bodo besede »grešil sem«, ker vlivajo upanje v srce.«

Foto: osebni arhiv

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
met Ka
Torek, 11. december 2018, 23:37

Ni treba pametovat, če sploh ne veš zakaj se gre...glede na to, da żivite v celibatu je vseeno če ste tiho. O żivljenju pa nimate pojma. Samo pranje możganov sploh mladim żenskam. Te stvari se vas ne tičejo ne sedaj ne nikoli. Ni treba, da ljudem dajete občutek kot, da nekaj delajo narobe. Vera sama po sebi ni problem ampak cerkev...to je pa drug pojem. To je pa res kot pravi naslov poniżevanje żensk.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem