Otrok bo umrl – kaj mu lahko vseeno damo?

Sobota, 15. junij 2019, 5:30
Image
Pred leti, ko sem v okviru raziskovanja za diplomsko nalogo govorila s psihologinjo, zaposleno v porodnišnici, mi je pripovedovala o logiki predrojstvene diagnostike. Namen diagnostike v splošnem je, da po ugotovitvi, za katero bolezen gre, prejmemo neko zdravljenje, ki pomaga. Ko pa izvemo za neko bolezen ali prizadetost nerojenega otroka in ne moremo ponuditi ničesar drugega, a še vedno nekaj ponudimo in to je splav. Zelo logično, kajne? Ali tako delajo tudi z drugimi bolniki ali samo z nerojenimi?

V Zakonu o zdravstveni dejavnosti (58. člen) piše: »Zdravstveni delavci smejo uporabljati samo preverjene in strokovno neoporečne dopolnilne tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, ki ne škodujejo zdravju ljudi.« Splav pa škoduje zdravju človeka tako zelo, da ta umre. Ali obstaja še kakšna druga možnost zdravstvene oskrbe, ki na smrt bolnim nerojenim otrokom ne škoduje?

Življenje vsakega človeka je vredno, če je bolan ali zdrav, prav tako otroka ne glede na to, koliko dni mu je dano živeti na tem svetu.Starši, ki se jim napove otrok z boleznijo ali prizadetostjo, se morajo pogosto pred zdravstvenimi delavci močno postaviti in včasih prav boriti za življenje tega otroka. V primeru, da bolezen ni združljiva z življenjem na daljši rok, se morajo boriti za trenutke, preživete s tem otrokom. A mnogi od njih nam lahko pričujejo o tem, kako so ti kratki trenutki za njih lahko dragoceni in ostajajo v lepem spominu. Eni izmed njih so na primer starši Veronike Pivk, ki so kasneje spomin nanjo dokumentirali v obliki fotofilmčka in ga javno delili. Prav tako je mamica Jerneja, ki je rodila malo Klaro, ki je živela le 18 dni, po rojstvu zapisala: »Zadovoljna sva, da ni izkusila bolečine zavrženosti od staršev, in verjameva, da se je zavedala, da je bila ljubljena« (Sprejeti vsakega otroka, str. 68).

Ameriški zdravnik dr. Calhoun že 30 let vodi obporodni hospic za otroke, katerih bolezen je nezdružljiva z daljšim življenjem, kot sam pravi za »najbolj bolne med bolnimi«. Tu se starši lahko pripravijo na rojstvo, družina je lahko skupaj in obda dojenčka z ljubeznijo. Hospic je ljubeča možnost za starše in otroka, ki »nas spominja, da se vrednost življenja ne meri z dnevi ali leti našega življenja. Pokaže, kako moč ljubezni lahko spremni celo najbolj žalostno situacijo. Kaj je bolje, spomin, da si ljubil kritično bolnega otroka, ali da si mu vzel življenje?«.

Starši, ki so postavljeni pred dejstvo, da je bolezen njihovega nerojenega otroka nezdružljiva z življenjem, se prestrašijo. Ko se jim ponudi možnost splava ali nadaljevanje nosečnosti z običajno oskrbo, se jih za nadaljevanje nosečnosti odloči le 20 %. Če se jim ponudi možnost hospica, se jih za življenje do naravne smrti odloči 80 %.

V Sloveniji zaenkrat hospica za dojenčke ni. Starša, ki na svet sprejmeta otroka z diagnozo, ki je nezdružljiva z življenjem, sta deležna običajne zdravstvene oskrbe v porodnišnici in nato v pediatrični bolnišnici, če ne potrebuje posebne zdravniške pomoči, gre lahko tudi domov. Mnenje o tem, ali je življenje teh otrok vredno, pa je močno ranjeno zaradi premočnega vpliva logike splava v naši kulturi, vsekakor pa je odgovor jasen. Življenje vsakega človeka je vredno, če je bolan ali zdrav, prav tako otroka ne glede na to, koliko dni mu je dano živeti na tem svetu. Življenje je skrivnost, ki je ne moremo razumeti, zadržati, dati, in nimamo ga pravice vzeti. Lahko pa otroka ljubimo in mu damo mesto v svojem življenju.

Viri: Sprejeti vsakega otroka, Osebne zgodbe o pogumnih odločitvah za življenje v nosečnosti, Zavod ŽIV!M, Logatec: 2016, Zakon o zdravstveni dejavnosti, O perinatalnem hospicu dr. Calhouna: https://www.newsmax.com/frankpavone/perinatal-hospice-pregnancies-prolife/2019/05/02/id/914304/, https://www.perinatalhospice.org/a-gift-of-time, https://www.jpands.org/vol11no2/calhoun.pdf

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.