»Ker sem bila mlada, je bilo samoumevno, da otrok ni zaželen«

Eva Markovič
Petek, 5. oktober 2018, 18:00
Image
Ameriška humoristka Amy Schumer je nekoč pikro izjavila: »Sem v letih, ko so prijateljice druga za drugo noseče, kar nam oznanijo tako, da nas povabijo na pozen zajtrk in rečejo: Tokrat ga bom pa obdržala!«

Da se splav v sodobni družbi dojema kot potrošniška storitev, ki je na voljo vsakič, ko kontracepcija odpove, je na lastni koži izkusila Thérèse Hargot, danes znana francosko-belgijska seksologinja, ki se je pri devetnajstih poročila in nato tudi zanosila. V svojem zapisu* razkriva, s kakšnim nelagodjem so njeno nosečnost sprejeli na fakulteti in kakšen pritisk na mlade izvaja družba, v kateri določene nosečnosti enostavno niso sprejemljive.

»Moja nosečnost je bila nekaj nezaslišanega«

Thérèse Hargot svojo izkušnjo s študentsko nosečnostjo opisuje takole: »Še danes se spomnim zadrege v njihovih nasmehih. Niso vedeli, kaj naj rečejo, in večina je bila rajši tiho. Svoje nelagodje so skrivali za knjigami. Občutila sem vso moč brutalnosti, ki ji je bilo izpostavljeno moje noseče telo na fakulteti, templju sodobnega mišljenja. Po hodnikih Sorbone sem za seboj slišala šepetanje. Moja nosečnost je bila nekaj nezaslišanega. Nihče mi ni čestital. Zakaj? Ker sem bila mlada in študentka, je bilo zanje samoumevno, da otrok ni bil zaželen.«

Pojmovanje nosečnosti kot napake je skrajno nespoštljivo.

Thérèse, ki je kljub trem nosečnostim in porodom končala fakulteto ter je danes strokovnjakinja na področju težav v spolnosti, pravi, da se odnos do nosečnosti med študenti ni spremenil. »Guillaume, eden od študentov, s katerimi delam, je njihov odnos dobro povzel s stavkom: Če na predavanjih opazim noseče dekle, si najprej želim vedeti, kako je prišlo do tega.« Zaobljen trebuh je dokaz, da se je »nekaj zgodilo«, a ta nekaj ni »spolna aktivnost«, ampak tisti del, ki je »šel narobe«.

Guillaume ve, kako ženska zanosi, a se vseeno sprašuje, »kako je prišlo do tega«. S tem nosečnost avtomatično reducira na napako, kar je skrajno nespoštljivo, opozarja Hargotova. Noseča študentka, - tu mora biti nekakšna napaka, ali ne?

Noseča študentka pri vrstnikih zbuja strah

Odgovor Guillauma in njegovih kolegov se glasi: »Saj vendar živimo v času, ko poznamo kontracepcijo. Vsi vemo, da se dogajajo tudi nesreče. A v tem primeru obstaja splav.«

Ženske razjeda občutek krivde, hkrati pa nikakor ne podvomijo v ginekologa, ki jim je kontracepcijo predpisal, niti v samo metodo.

V glavah generacij, ki imajo od rojstva vcepljeno "pravico" do kontracepcije in splava, je oboje potrošniška storitev, pravi Hargotova. Splav je na voljo, kadar kontracepcija odpove. Ljudje poznajo številke in so nanje navajeni. Imajo prijateljice, ki so opravile splav, večina jih uporablja kontracepcijo. Vse skupaj se ne zdi nič takšnega.

Še eden od argumentov sodobnih mladih je, da je visoko število splavov posledica tega, da ženske ne znajo uporabljati kontracepcije. Splošno prepričanje je, da zanosiš samo, če si popolnoma neodgovorna.

Ko se Guillaume ob pogledu na nosečo sošolko sprašuje, kaj se je zgodilo, se v resnici sprašuje, zakaj je kontracepcija odpovedala, pravi Hargotova. Izhaja iz tega, da zanosiš le, če se nisi dovolj dobro zaščitila. Noseča študentka avtomatično dobi nalepko »neodgovorne uporabnice kontracepcije«.

Hargotova ob tem opaža, da mlada noseča ženska pri vrstnikih vzbuja strah: Torej je res, pri naših letih imaš lahko otroka! Teoretično »tveganje« nenadoma postane realno.

Vsi krivijo uporabnice, nihče same metode

Hargotovi se zdi zanimivo, da mladi za »nesrečo« pri spolnem odnosu vedno obdolžijo »neodgovorne uporabnike«, ne pa same kontracepcije. Navajeni smo poslušati o skoraj 100 % zanesljivosti izdelkov na trgu – vse je znanstveno dokazano. »A eno je teorija, ki jo znanstveniki dokažejo v laboratorijih, drugo pa realnost v spalnici,« pravi Thérèse Hargot. »Moški in ženske nismo laboratorijske podgane in še manj stroji! V resničnem življenju, z resničnimi ljudmi, hitro kaj pozabimo ali opustimo. Ogromno faktorjev vpliva na to, da so realni rezultati ’učinkovitosti’ kontracepcije precej nižji od laboratorijskih izsledkov.«

Če ne živimo v teoriji, zakaj torej izpostavljamo rezultate »popolne uporabe«? Tisto, kar nas zanima, je, kako kontracepcija deluje v resničnem življenju, poudarja Hargotova. V resničnem življenju pa ni niti zelo zanesljiva niti prijazna do ženskega telesa, da njenih abortivnih učinkov sploh ne omenjamo.

»Kontracepcija ni nikoli ’kriva’, vedno so krive uporabnice!« poudarja Hargotova. »Ženske, ki kljub kontracepciji zanosijo, morajo vso težo krivde prevzeti nase. Družba jih zaradi ’neodgovornosti’ gleda obsojajoče. Celo pri težavah s kondomom si ženske rečejo: To je moja krivda, zakaj pa nisem za vsak slučaj vzela še tabletke!

Ženske razjeda občutek krivde, hkrati pa nikakor ne podvomijo v ginekologa, ki jim je kontracepcijo predpisal, niti v samo metodo. Ostajajo tiho in se ne pritožujejo.«

Namesto kontracepcije – naravno načrtovanje družine?

Thérèse Hargot, ki sicer ni verna, se zelo zavzema za uporabo metod naravnega načrtovanja družine, saj so edine, ki spoštujejo žensko telo, ne postavljajo ženske v podrejeni položaj in spodbujajo komunikacijo v paru. Opozarja, da družba »uporabnike«, predvsem mlade, nekritično navaja na kontracepcijo. »Glede na število splavov je kontracepcija precej neučinkovita, a mlade – paradoksalno – vsaka nenačrtovana nosečnost spomni na ’nujnost’ njene uporabe.«

A ne splav ne kontracepcija ne moreta spremeniti ženskega položaja in njenega doživljanja spolnosti, opozarja Hargotova. Dokler bo imela ženska občutek, da se mora pred spolnimi odnosi »zaščititi«, hkrati pa se bo zavedala, da vedno obstaja možnost »nesreče«, bo prikrajšana za resnično polnost v (s)polnosti.

*Originalni zapis je vzet iz knjige Thérèse Hargot Une jeunesse sexuellement libérée – ou presque (Skoraj spolno osvobojena mladost), 2016.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.