Kaj je narobe s svetom, kjer evtanazijo omogočamo mladoletnikom, ki so doživeli travmo?

Eva Markovič
Sreda, 5. junij 2019, 17:03
Image
Svetovni mediji so se razpisali o 17-letni Nizozemki Noi Pothoven, ki so jo v nedeljo evtanazirali, ker »njeno trpljenje ni bilo več vzdržno«. Noa je bila trikrat posiljena, prvič pri enajstih letih, zaradi česar so zdravniki ocenili, da je njena želja po smrti upravičena.

Popravek

Dopolnjeno 5. 6. ob 22.20:

V času, ko je spodnji komentar nastal, je večji del svetovnih medijev poročal o evtanaziji dekleta, komentar pa je nastal kot odziv na to poročanje. Šele kasneje se je izkazalo, da okoliščine njene smrti niso natančno znane oz. uradno potrjene. Klub temu je znanih več spodaj opisanemu podobnih primerov evtanazije.

Noa Pothoven, vir: Instagram

Noa Pothoven je v svoji avtobiografiji opisala, kako jo je pri enajstih in dvanajstih letih na zabavi posilil starejši najstnik. Strahota se je ponovila, ko sta jo pri štirinajstih na ulicah domačega mesta posilila dva starejša moška. O svoji stiski je zaradi sramu in strahu molčala, a posledice so se začele kazati kot posttravmatska stresna motnja, depresija in anoreksija. Pri sedemnajstih letih se je odločila, da ima dovolj trpljenja. Uresničila je seznam stvari, ki jih želi doživeti pred smrtjo, nato pa zaprosila za evtanazijo, ki so jo zdravniki odobrili, saj naj bi bilo njeno trpljenje »brezupno in nevzdržno«. Svoje sledilce na Instagramu je obvestila, da je njena odločitev dokončna, zato naj je ne poskušajo prepričati v nasprotno. 2. junija so jo evtanazirali na njenem domu v Arnhemu, kjer je umrla, obkrožena z domačimi.

Na Nizozemskem se lahko za evtanazijo (brez soglasja staršev) odločijo otroci od 12. leta dalje, če zdravniki ocenijo, da je njihovo trpljenje neznosno in na vidiku ni izboljšave. Število evtanazij v zadnjih letih skokovito narašča in trenutno predstavlja 4,4 % vseh smrti v državi.

Edina druga država, ki trenutno dovoljuje evtanazijo mladoletnikov, je Belgija, v kateri starostne omejitve zanjo sploh ni. Vse, kar je potrebno, je, da otrok zanjo zaprosi sam, da se zaveda njenih posledic in da pridobi zdravniško soglasje.

Svet, v katerem je otrok premlad za vozniški izpit in pivo, a dovolj star za smrt

Predstavljajte si zlorabljenega in depresivnega otroka, ki mu psihologi, država in starši ne dovolijo voziti avta, popiti piva in si dati povečati prsi, ker za takšne stvari še ni dovolj zrel. Dovolijo pa mu, da se »po tehtnem razmisleku« odloči, da ne želi več živeti. Nikakor nočem podcenjevati Noinega trpljenja. Da se najstnik v cvetu mladosti odloči za smrt, mora biti v nepredstavljivi stiski. A pri tem ne morem mimo dejstva, da najstnikom do določene starosti ne dovolimo voziti avta, voliti, kupovati alkohola, še dojk si ne morejo povečati, naj bodo dekleta še tako obupana nad svojo postavo! Če naredijo neumnost, niso kazensko odgovorni. Iz preprostega razloga – ker niso dovolj zreli in odgovorni, da bi lahko v polnosti nosili posledice svojih dejanj.

Se spomnite, kakšne trapaste odločitve smo sprejemali, ko smo bili najstniki? Od nevarnega obnašanja ali prehitre vožnje, ker smo slabo ocenili situacijo, do najrazličnejših eksperimentiranj. Ob spominu na najstniške zaljubljenosti, ki so se nam takrat zdele smrtno resne, se danes držimo za glavo ali smejimo. Trdno smo verjeli v svoj prav. Z glavo smo se zaletavali v zid. Sprejemali smo neracionalne odločitve. Nekateri več, drugi manj. A gotovo ni med nami nikogar, ki v obdobju podivjanih hormonov in iskanja samega sebe ne bi naredil neumnosti, ki jo je kasneje obžaloval.

Družba, ki namesto pomoči ponudi injekcijo

Zdaj pa si predstavljajte zlorabljenega in depresivnega otroka, starega 12, 15 ali 17 let, ki mu psihologi, država in starši ne dovolijo voziti avta, popiti piva in si dati povečati prsi, ker za takšne stvari še ni dovolj zrel. Dovolijo pa mu, da se »po tehtnem razmisleku« odloči, da ne želi več živeti. Morda o tem piše na družbenih omrežjih (število sledilcev se drastično povečuje), objavlja selfije, deležen je več pozornosti, kot je je bil prej v vsem življenju. Zdravniki ocenijo, da njegovo življenje res ni nič vredno. (Zanima me, kateri zdravnik si mirne vesti upa podpisati kaj takšnega.) Za veliki finale mu vbrizgamo smrtonosno injekcijo.

Ko govorimo o evtanaziji, ne gre »le« za neozdravljivo bolne starostnike. Že pri njih v praksi prihaja do številnih zlorab (bolniki npr. nočejo biti v breme bližnjim ali pa so ti koristoljubni). A od evtanaziranja bolnikov v terminalni fazi do evtanaziranja oseb s psihičnimi težavami, najstnikov v najobčutljivejšem obdobju ali celo otrok, ki ne najdejo izhoda iz stiske, je le korak. Obojim sporočamo isto: da se nam z njihovim trpljenjem ne ljubi ukvarjati, zato jim predlagamo hitro in »humano« rešitev.

Kaj bi storili, če bi bil vaš bližnji v stiski?

Kaj bi storili, če bi vedeli, da si vaš spodnji sosed namerava vzeti življenje, ker je doživel hudo travmo in je depresiven? Ali če bi izvedeli, da o smrti razmišlja sošolec vašega otroka? Bi napeli vse moči, ga poskušali odvrniti od dejanja in mu priskrbeli strokovno pomoč? Ali bi rajši pogledali stran, češ da gre za njegovo pravico do smrti, v katero ne boste posegali? Ali bi mu celo pomagali?

V družbi, kjer ne zmoremo zaščitimo niti najbolj ranljivih in si raje operemo roke z različnimi »osebnimi pravicami« in »zdravniškimi ocenami«, ni varen nihče. Zato zapišem kar zdaj: če bom kdaj tako na dnu, da se mi bo edina rešitev zdela smrt, mi, prosim, pomagajte. Pa ne z injekcijo.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.