»Draga sestra v ginekološki ordinaciji …«

Eva Markovič
Četrtek, 2. julij 2020, 5:00
Image
Ta zapis ne leti na vas osebno. Vem, da ste del sistema in da morate ob prvem klicu noseče ženske pač ugotoviti, s kakšnim namenom kliče. A ravno vaše vprašanje – triaža na življenje in smrt – je ena od stvari, ki me v vsaki nosečnosti najbolj prizadenejo.

Stavki so različni, a sporočilo je vedno enako. Ob prvih znakih nosečnosti vsa radostna pokličem, da bi se naročila na pregled. Noseča sem! Na drugi strani brezoseben glas vpraša: »Boste obdržali nosečnost?« »Bo zelena luč?« »Boste nadaljevali?« In moje srce se skrči.

Neskončno me boli, da je dete, ki raste v meni, brezosebna »nosečnost« ali skupek celic, ki mu moram dati dovoljenje, da dobi pravico do življenja in postane človek. Ko mu jo dam, nenadoma postane otroček, dojenček, dete. Ki mu na ultrazvoku bije srček, ki brca in sesa palec, česar se obe z zdravnico iskreno veseliva.

Enaki otroci s svojo unikatno življenjsko zgodbo, ki se ne bo nikoli odvila, ker jim starši ne dajo »zelene luči«, ostanejo brezosebna neželena nosečnost, skupek celic, napotnica. Nekaj, kar uradno ni nikoli obstajalo.

Zakaj v mojem telesu raste »otroček«, v drugem pa »skupek celic«?

Najbolj me boli naša hinavščina. Ne glede na to, v kakšni stiski je mama in kako nanj gleda družba, gre za enako človeško bitje. Zakaj dobi moj otrok etiketo »zaželen«, nekdo drug pa »nezaželen« in zato pristane med zdravstvenimi odpadki? Je vrednost človeškega življenja odvisna od volje staršev, materine stiske, materialnih težav, neprimernega trenutka?

Zakaj se od spočetja dalje ves svet veseli »kraljevih dojenčkov« Williama in Kate, ob čemer nikomur ne pade na pamet, da bi jih poimenoval »kraljevi skupki celic«?

»Opažam, da je čisto vsak, ki zagovarja splav, že rojen.« (Donald Reagan)

Zakaj mediji v primeru moškega, ki je umoril nosečo partnerko, pišejo o dvojni tragediji in dvojnem umoru, če bi se ženska odločila za splav, pa bi šlo za navadno tkivo, ki ga lahko z vso pravico odstrani?

Zakaj zdravnica mojega otroka med pregledi nikoli ne poimenuje fetus ali skupek celic?

In zakaj zdravnik med opravljanjem splava otroka nikoli ne poimenuje dojenček?

Zakaj se mrtvorojenega otroka, starejšega od 22. tednov, pokoplje ter z imenom in priimkom vpiše v matični register? Če se starša odločita za splav v pozni nosečnosti, pa otrok postane brezimno truplo?

Zakaj?

Zakaj pri nosečnosti v krizi ne odstranimo krize namesto otroka?

Zakaj ima moj otrok pravico živeti, na tisoče njegovih vrstnikov pa ne? Zakaj otrok, ki jih starši ne morejo sprejeti, ne sme vzgajati na tisoče parov, ki si bolj kot vse na svetu želijo otroka, pa ga ne morejo imeti? Zakaj vedno znova privlečemo na plan primere nosečih 14-letnic in posilstev, čeprav takšni skrajni primeri predstavljajo manj kot 5 % vseh opravljenih splavov?

Zakaj noseči ženski, ki se znajde v takšni stiski, da edini izhod vidi v smrti lastnega otroka, ponudimo najcenejšo in najenostavnejšo možnost – napotnico za splav? Zakaj razen redkih civilnih iniciativ ne obstaja prav nobene volje, da bi jim priskočili na pomoč – materialno, psihološko, s konkretno pomočjo?

Imamo lahko naslednjič, ko se bomo pogovarjali o splavu, v mislih, da smo bili tudi mi – vsi, ki imamo moč odločati o življenju in smrti – nekoč človeška bitja v materinem telesu, za katere se je moral nekdo odločiti, da nas ne obsodi na smrt?

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.