»Želela bi si več slovenskih zgodb o naravnem porodu«

Tilen Mlakar
Četrtek, 9. maj 2013, 5:57
Image
Alenka Vindis01
Leta 1996 je bila Miss Slovenije, danes pa je Alenka Vindiš Brozović mama dveh otrok, vzgojiteljica in promotorka naravnega poroda pri nas. Zaupala nam je svoji porodni izkušnji iz Avstrije in spregovorila o akciji Beli nagelj.

Slovenska javnost vas pozna kot nekdanjo Miss Slovenije. Je bila odločitev za umik iz javnega življenja načrtovana ali zgolj slučajna? S čim se ukvarjate danes?

Miss Slovenije sem postala pri 18. letih, nato sem se še 5 let ukvarjala z manekenstvom, nato pa sem enostavno začutila, da se je to obdobje zame izteklo in sem se začela ukvarjati z drugimi stvarmi. V bistvu pa mi je bilo všeč, da sem postala manj prepoznavna, saj sem oseba, ki bolj uživa v svoji anonimnosti. Razen ko je potrebno narediti kaj dobrega, kot je akcija Beli nagelj – za svobodno izbiro poroda ali borba za svobodo odločanja glede obveznega cepljenja otrok v Sloveniji (kot je to praksa v večini demokratičnih evropskih držav). V kratkem pa nameravam začeti s peticijo za enakopravnost vseh staršev pri plačevanju vrtca. Namreč, če otrok hodi v privatni vrtec, ki je vpisan v razvid (torej državno priznan), mu občina ne sofinancira enakega deleža oskrbnine kot bi mu v državnem vrtcu. Ta sistem je do staršev zelo krivičen, saj potem pade večja finančna obremenitev na njihova pleča. Če torej vsi plačujemo davke državi, je potemtakem edino pravično, da bi država za otroke enako plačevala, ne glede na to, kakšno obliko varstva obiskuje.

Trenutno sem zaposlena kot vzgojiteljica v  waldorfskem vrtcu, ki ga obiskujeta tudi moja otroka. Moje delo me osrečuje, tako da popolnoma nič ne pogrešam manekenskih vod.

Zanima pa me tudi osebna rast, duhovnost, joga, meditacija, zdrav način življenja na splošno in vse, kar je lepega in pozitivnega.

Kaj vam osebno pomeni družina?

V vsakem življenjskem obdobju je pač nekaj, kar mora biti na prvem mestu. V puberteti si sam na prvem mestu, moja leta so čas služenja in posvečanja otrokom.

Družina je pri meni trenutno na prvem mestu, saj sta otroka še zelo majhna (3 leta in slabih 6 let). Sedaj je hočeš nočeš čas, ko se jima kot mama moram zelo posvečati. V vsakem življenjskem obdobju je pač nekaj, kar mora biti na prvem mestu. V puberteti si sam na prvem mestu, moja leta so čas služenja in posvečanja otrokom. Veselim pa se tudi časa, ko malce odrasteta in se bom spet lahko začela bolj posvečati sebi in svojim željam. Recimo, da bom spet imela možnost meditirati zjutraj, kar sedaj odpade, saj se otroka že navsezgodaj zbudita in te zahtevata zase!

Če bi pri vzgoji morali izpostaviti eno najpomembnejšo stvar, načelo – katero bi bilo?

Vzgojiti otrokom občutek odgovornosti in delavnosti, da ne mislijo, da se stvari kar same zgodijo. Pomeni, da je potrebno, da po svojih zmožnostih v družini pomagajo ter prispevajo svoj delež. Preko tega se jih razvija tudi občutek hvaležnosti, zagotovo pa je delavnost dobra popotnica za življenje. Kar mislim si, kako težko je v odrasli dobi človeku, za katerega so vse postorili starši. Ali pa še počnejo po tridesetem, kar je pogosto v današnjih družinah.

Sami ste oba otroka rodili v tujini, v avstrijskem Feldbachu (Vrbna na avstrijskem Štajerskem). Kako ste »pristali« tam in kakšni porodni izkušnji ste imeli?

Prvič sem šla tja rodit po priporočilu prijateljice, ki je imela tam zelo pozitivno izkušnjo. Nato sem po internetu prebirala mnenja drugih žensk, ki so tam rodile. To me je prepričalo, da sem se tudi jaz odločila za porod tam. Ko sem raziskovala možnosti poroda v Sloveniji, sem ugotovila, da ne ustrezajo povsem mojim željam.

Za porodnišnico Feldbach lahko rečem predvsem, da je bil njihov odnos do žensk že na samem hodniku, ko sem čakala, popolnoma drugačen. Že tam so me neverjetno prijazno pozdravili prav vsi (od čistilke do zdravnika), ki so prišli mimo. To je bilo zame prvo presenečenje, za razliko od našega pretežno hladnega medicinskega okolja. Priznati moram, da je bil to tudi razlog, zakaj sem se po srednji zdravstveni šoli odločila preusmeriti na Pedagoško fakulteto. V času hospitacij po bolnišnici sem srečevala pretežno sitno in nezadovoljno medicinsko osebje. V mladih letih sem si tako rekla: "Takšna pa jaz nočem postati čez 10 let!" Res je, da danes vidim, da si lahko ti še vedno drugačen, če hočeš ...

Najbolj me je v Feldbachu navduševalo dejstvo, da so resnično vsaki porodnici omogočali popolnoma svobodno odločitev glede njenega poroda in tudi času po njem.

Najbolj pa me je v Feldbachu navduševalo dejstvo, da so resnično vsaki porodnici omogočali popolnoma svobodno odločitev glede njenega poroda in tudi času po njem. Tam si lahko izbereš vse od načrtovanega carskega reza do popolnoma naravnega poroda. Navdušile so me tudi odlično opremljene porodne sobe, še posebej pa vrhunska kad, v kateri sem na koncu tudi rodila v vodo. V porodnišnici je vladal prijeten mir. Seveda pa ne morem mimo angelske babice, ki me je spremljala pri prvem porodu, ko sem bila še precej negotova in brez izkušenj. Pri drugem porodu sem bila že toliko informirana, predvsem zaradi knjige Modrost rojevanja Ine May Gaskin, da bi se počutila čisto samozavestno tudi pri porodu doma z najeto babico, če se ne bi bivši mož tega malce bal. Tako sva tudi drugič zavila v porodnišnico Felbach.

Tam sem v času rojevanja pretežno hodila od stranišča do porodne sobe, saj mi pred tem niso dali klistirja, ki je v Sloveniji pogosta praksa. Bila sem v nekem svojem meditacijskem miru, potrebovala nisem nikogar, še najbolje so vsi storili, če so mi dali mir. Zelo sem čutila, kaj mi paše in kaj mi ne, in hvaležna sem lahko, da sem imela pri obeh svojih porodih omogočeno svobodo in spoštljiv odnos. To njihovo spoštovanje se je čutilo tudi tako, da me je pri prvem porodu babica priti koncu poroda, ki je kar trajal in trajal, vprašala, če želim umetne popadke. Da jih sama sicer odsvetuje, da pa če želim, mi jih vseeno lahko dajo, ker je rekla, da porod pri meni res počasneje poteka. Da pa je tudi ta počasni ritem v redu, saj se imam med popadki možnost odpočiti. Torej, pred vsakim posegom so vprašali! Od prijateljic in znank pa sem slišala precej drugačne zgodbe. Sama sem na oba svoja poroda in nase ob rojevanju resnično ponosna in mi kljub porodni bolečini spomin na ta dogodek ostaja lep.

Želela pa bi si, da bi se več teh zgodb zgodilo tudi v Sloveniji. Saj ne rečem, da jih ni, toda še vedno je porod preveč obravnavan kot neka patologija, namesto da se ga vzame kot naravno fiziološko dogajanje. V primerjavi s porodnicam prijaznejšimi državami pri nas sploh nimamo babiških hiš, da o porodu doma sploh ne govorim. V glavah Slovenk je samo ena opcija, iti v porodnišnico.         

Ravno z namenom, da bi se na tem področju kaj spremenilo, je v nedeljo potekala akcija Beli nagelj. Podpornice in podporniki svobodne odločitve za obliko poroda ste se zbrali pred slovenskimi porodnišnicami z naglji v rokah. Kaj ste želeli slovenski javnosti sporočiti z omenjeno akcijo?

Želimo si, da bi imele babice več svobode in da bi bile ženske v svojih porodnih željah bolj upoštevane, slišane.

S celo akcijo želimo poudariti dvoje. Kot prvo si želimo, da bi imele babice več svobode, kot drugo pa da bi bile ženske v svojih porodnih željah bolj upoštevane, slišane. Želimo si več možnosti načina rojevanja; da bi naš zdravstveni sistem recimo kril tudi porod doma, ne pa da moraš pri takih željah najeti babico iz tujine in jo sama plačati. To se mi enostavno ne zdi v redu. Želimo si porodnih hiš, kjer bi ženske imele možnost roditi naravno, babice pa bi bile svobodne. Prav tako pa si želimo tudi, da bi se veljava babic povečala. Da ne bi bile samo nekdo, ki ga prvič vidiš, ko prideš rodit v porodnišnico, ampak da bi ženske imele možnost babice izbrati že v času nosečnosti, da bi babica nosečnico informirala o možnostih poroda že v času nosečnosti, jo nato ista babica spremljala v času poroda in nazadnje še v obdobju po porodu, ko ženska še kako potrebuje pomoč in razne nasvete. Tako bi se skozi celotno obdobje nosečnosti gradilo zaupanje med babico in porodnico, porodi pa bi bili zaradi tega manj stresni in posledično lažji (če se ženska počuti dobro, ima močnejše naravne popadke, lažje se odpira ...).

Seveda lahko o čem takem trenutno le še sanjamo, zato bi si kot prvi korak želeli vsaj bolj spoštljiv odnos do porodnic in upoštevanje njihovih želja. Ne pa da se zgodi, da pride ženska sredi noči na vrata porodnišnice in jo sprejmejo z hladnim: "Kaj pa vi hočete?" kot se je zgodilo moji prijateljici. Znanka pa mi je povedala še, da je med rojevanjem, ko so se laski otroka že videli, nekdo vstopil v porodno sobo z ogromnimi škarjami in glasno vprašal: "Kaj to bomo potrebovali?" Zaradi tega se je njen porod zelo podaljšal, saj je mnogo odvisno od psihičnega stanja, v katerem je porodnica. Omenila je, da je otrok kar "skočil nazaj v trebuh"!

Tudi sami ste pomagali pri organizaciji tega dogodka. Zakaj ste se odločili za sodelovanje?

Ker sem sam imela možnost roditi po svojih željah in menim, da bi prav vsaka ženska morala imeti svobodo, da se sama odloči, kje, kako in s kom bo rodila. Saj do neke mere je to možno v Sloveniji in če primerjamo, kako je bilo v času naših mam, ki so jim otroke vzeli po porodu in so ure čakale, da so jih lahko na kratko videle ... Zagotovo se je precej spremenilo na bolje. Vendar je treba izboljšati še marsikaj. Želimo si babiških centrov, nekatere ženske si želijo porod na domu. Za to morajo najemati babice iz tujine, saj naše babice pri takem porodu ne smejo sodelovati. Želimo si, da bi tudi "drugačne" porode naš zdravstveni sistem kril. Želimo si, da bi nas naše babice lahko tudi spremljale že pred porodom, da bi si jo imele možnost izbrati, ne pa da se ženske z njo srečajo šele, ko pridejo rodit v porodnišnico. Seveda pa bi bilo tudi prekrasno, če bi te babica, ki ji zaupaš, imela možnost spremljati z nasveti tudi po porodu.

Na kakšne odzive je akcija naletela in kako bi ocenili njen uspeh?

Za prvo tovrstno akcijo ocenjujemo, da je lepo uspela. Babice, ki smo jim v znak podpore na svetovni dan babic poklonili bele naglje, so bile počaščene, vesele in ganjene, da se jih je nekdo spomnil in da ljudje cenimo njihovo delo. V pogovoru z  babicami smo ugotovile, da nekatere med njimi še niso razmišljale o svobodi njihovega poklica, mnogo pa si jih želi delati bolj samostojno. Občutile so, da cenimo njihov poklic ter želimo, da se dvigne na novo raven.

Akcija Beli nagelj je lepo uspela. Babice, ki smo jim v znak podpore na svetovni dan babic poklonili bele naglje, so bile počaščene, vesele in ganjene, da se jih je nekdo spomnil in da ljudje cenimo njihovo delo.

Na Ptuju, kjer sem bila sama prisotna, sicer niso imele časa za pogovor, saj sta bili samo dve dežurni in so imeli v nedeljo 5 porodov, toda dežurna zdravnica je bila tako prijazna, da je sama dežurala, tako da sta obe babici lahko prišli ven pred porodnišnico, da smo jim predali rožice in pismo podpore! V Ljubljani so za pogovor imele več časa, babice pa so med drugim povedale tudi, da bi jih veliko pomagalo pri porodih doma, če bi bilo to legalno urejeno in bi imele podporo. V nasprotnem primeru pa je to za njih prevelika odgovornost!

Same pa so povedale tudi, da niso preveč svobodne v svojem poklicu, da morajo opravljati posege in tudi same ne poznajo dobro naravnega poroda, čeprav so mu definitivno bolj naklonjene kot zdravniki.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Vikend za pare, ki čakajo otroka ... otroka pa ni in ni

13. do 15. december 2019

Frančiškanski samostan,
Nazarje

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana