Zakaj pretepena žena ne zmore reči »ne«?

Sreda, 18. junij 2014, 5:58
Image
nasilje
Ste se kdaj vprašali, zakaj številne ženske vztrajajo v zvezi z nasilnim partnerjem, ki ji ne nudi ničesar lepega in jo vsakič znova pripelje do solz in bolečine?

 

Marsikatera gospa, žal tudi v Sloveniji, ne le v razvpiti Ameriki, tiho trpi, saj jo njen partner ali mož ne spoštuje, jo žali, morda celo vara ali pretepa. Vendar ona ne odide, vztraja z njim in temu se čudijo vsi, ki jim je to zaupala: njeni prijatelji, sodelavci, sorodniki, ki so morda celo jezni, saj preprosto ne razumejo, zakaj moža ne postavi pred prag ali se sama ne odseli. Številni se ji na skrivaj celo posmehujejo ali zmajujejo z glavo, misleč: ''Kako je pa ta neumna, mar res ne vidi, da jo bo nekoč ubil?! Čemu še živi v takšnih katastrofalnih razmerah? Lahko bi si našla mnogo boljšega moškega!''

Zbeži … in se vrne

Kar je še bolj presenetljivo, je to, da mnoge žrtve nasilnih partnerjev razumsko še kako dobro vedo, da je vztrajanje v tovrstnem odnosu nesmiselno, nezdravo in nevarno.Če ima ženska z nasilnežem otroke, je situacija še bolj zakomplicirana, saj jih želi zaščititi, vendar hkrati noče, da bi njena družina razpadla. Mnoge razočarane in pretepene ženske se na neki točki sicer odločijo, da temu naredijo konec, vzamejo otroke in zbežijo k sorodnikom ali prijateljem, nemalo pa jih zatočišče poišče v varnih hišah. Vendar se marsikatera izmed njih sčasoma vseeno vrne k svojemu rablju, ki jo žali, kritizira, podcenjuje, omalovažuje, ali pa jo razvrednoti tudi z udarci.

Zakaj se takšna ženska vrača, mar ne trpi dovolj, kaj sploh lahko še pričakuje od takšnega razmerja? Kako to, da ženska pogosto vztraja z nasilnežem, ne naredi odločilnega koraka in ne prične novega življenja brez trpljenja, ki ga resnično ne potrebuje? Kar je še bolj presenetljivo, je to, da mnoge žrtve nasilnih partnerjev razumsko še kako dobro vedo, da je vztrajanje v tovrstnem odnosu nesmiselno, nezdravo in nevarno. Same sebi obljubljajo, da bodo poskrbele zase in našle drugačnega moškega.

Res »pogreša« nasilneža?

Takšna ženska drugačne partnerske dinamike sploh ne pozna, nasilje ji je tako domače in na nek način varno, predvidljivo, da se rajši oklepa takšnega, četudi tako uničajočega, odnosa, kot pa da bi poskusila z nečim novim.Marsikatera ženska pa žal ostane le pri govorjenju, prvega koraka v to smer pa sploh ne naredi ali pa sicer poskuša, nato pa spozna, da tako vendarle ne bo šlo. Ob tem namreč začuti, da pogreša in še vedno ljubi svojega rablja, zlorabljevalca, nasilneža, tistega, ki si jo podreja, jo šikanira, izolira od prijateljev in družine, jo želi nadvladati, kontrolirati in imeti v oblasti.

Četudi se sliši noro, ta ženska v resnici 'potrebuje' tak odnos, saj drugačne partnerske dinamike sploh ne pozna, nasilje ji je tako domače in na nek način varno, predvidljivo, da se rajši oklepa takšnega, četudi tako uničajočega, odnosa, kot pa da bi poskusila z nečim novim. Že misel na podajanje v nekaj novega, kar ne bi vključevalo podrejanja, žrtvi lahko vzbudi tesnobne občutke, izgubljenost, grozo, paniko in nepripravljenost na to, da stopi ven iz začaranega kroga.

 

nasilje2

Vpisano v možgane

Možgani osebe, ki je pogosto podvržena nasilju, lahko gre za psihično, čustveno ali/in fizično nasilje, sčasoma postanejo zasvojeni z nasiljem.Opozoriti moramo na to, da takšni občutki, ki žrtev kot magnet vlečejo k storilcu, potekajo na podzavestni ravni, na organski ravni, saj možgani osebe, ki je pogosto podvržena nasilju, lahko gre za psihično, čustveno ali/in fizično nasilje, sčasoma postanejo zasvojeni z nasiljem. Grobost, udarci in žaljivke postanejo neke vrste droga za zlorabljeno osebo, saj ji predstavljajo edine vrste odnos. Zanjo je hujši kot partnerjevo vedenje strah, da bi ostala sama. Žrtev ne zmore brez nasilja, vda se mu, podredi, sprejme za samoumevno in kot nekaj, kar je pač del odnosa, saj čuti, da karkoli drugega tako ne obstaja, oziroma česa boljšega tako ni vredna.

Vse to je zapisano v podzavestni matrici njenih možganov, takšno doživljanje in mišljenje pa se seveda ne izoblikujeta kar čez noč, ampak sta največkrat posledica psihičnega, čustvenega ali fizičnega nasilja iz otroštva. Prav tam so se žrtve naučile in privadile, da odnosi pomenijo bolečino, ostro kritiko, podrejanje in morda tudi tepež. Nasilni trenutki so bili edini, v katerih so bili njeni starši, ali eden izmed njiju, prisotni, v intenzivnem stiku z njo.

Takšno doživljanje in mišljenje sta največkrat posledica psihičnega, čustvenega ali fizičnega nasilja iz otroštva.Morda je ta, sedaj pretepena žena, kot majhna deklica zgolj opazovala očeta, ki tepe mamo, ali pa je bila tudi sama žrtev, prek takšnih, ponavljajočih krogov nasilja, pa se je naučila, da je to intimni odnos, da tako pač mora biti, ter da pripadati družini pomeni sprejemati te udarce, se navaditi nanje, sicer ostaneš sam, izoliran od staršev. To je za otroka najhujša nočna mora, zato je nasilje nekaj, na kar pristane, da ostane v družini in ima ob sebi starše, četudi so ti zlorabljajoči in prisotni le v afektih groze in nasilja.

Tudi rabelj ima svojo zgodovino

Vendar se tudi človek, ki postane rabelj, vanj ne preobrazi po naključju. V nasilnežu se, največkrat že od problematičnih primarnih odnosov iz otroštva dalje, kopičijo občutki nemoči, gnusa, sramu, potlačene žalosti in besa, ki jih, namesto da bi se razumsko soočil s tistimi, ki so mu storili nekaj hudega, impulzivno stresa na žrtev.

V nasilnežu se, največkrat že od problematičnih primarnih odnosov iz otroštva dalje, kopičijo občutki nemoči, gnusa, sramu, potlačene žalosti in besa.Zlorabljena gospa, ali pa gospod, saj niso le ženske pretepene in psihično zlorabljene, in njen rabelj v resnici kot odvisnika potrebujeta drug drugega, gre za dinamiko, ki jo odigravata v nedogled, dokler se nekoč morda ne zavesta, da tako ne gre več, ter poiščeta pomoč. Do takrat pa dvojica odigrava smrtonostni duet, ki ga je oblikovala čustvena matrica izkušenj iz otroštva, ki se je zapisala v njune možgane. Zlorabljena punčka se je naučila, da je to edini stik, prek katerega si je lahko blizu s pomembnimi drugimi, storilec pa je moral že zdavnaj pozabiti na sočutje in grobo zajeziti žalost, da je lahko preživel.

 


Vztrajanje škodi obema

Rabelj in žrtev odigravata smrtonostni duet, ki ga je oblikovala čustvena matrica izkušenj iz otroštva, ki se je zapisala v njune možgane.Četudi je izjava nasilneža, ki na terapiji ali sodišču zatrjuje, da ga je žena izzivala, 'prosila' za klofuto, kruta in brezčutna, pa je v njej nekaj resnice. Storilec svojo žrtev, na globji, podzavestni ravni, v resnici privlači kot pogubni magnet. Ona se vrača, mu odpušča, živi za pet minut njegovega kesanja in sladkih obljub, on pa jo zveže s sramom in krivdo, zatrjuje, da je takšen zaradi nje, da je izsiljevala, si zaslužila ipd.

Drug drugega ranita in obsodita na dinamiko, ki v resnici ne škoduje le žrtvi, ampak tudi nasilnežu, saj sta poniževanje in grobost le obrambni mehanizem, ki zakrinka njegove resnične bolečine in rane, mnogokrat pridobljene že v rani mladosti.

Kako prekiniti začaran krog?

Da bi končala uničujočo dinamiko, mora žrtev nujno začutiti zdravo jezo. Dokler je ženska zgolj ohromljena od strahu in zaslepljena od lažnih obljub, ne bo iskala pomoči. Ob spoznanju, da si zasluži več, pa ima žrtev možnost vključitve v katero od varnih hiš ali materinskih domov, kjer dobi varno prenočišče in podporo. Številnim koristi tudi vključitev v terapevtske skupine za žrtve nasilja, kjer svojo zgodbo lahko podelijo z drugimi.

Kaj pa nasilneži – so res lahko zaustavljeni zgolj s pomočjo policije, je edini ukrep prepoved približevanja ali celo zapor ali pa vendarle obstaja druga pot? Dokler nasilnež ne prizna, da ravna napak, kakršnakoli terapija žal ni mogoča. V primeru iskrenega kesanja in trdne odločenosti za spremembo pa se lahko tudi takšna oseba poda na pot prepoznavanja vzrokov svoje agresije in se uči nadziranja svojih impulzov.

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.