»Zakaj ne smem trgati sosedinih rož?«

Ponedeljek, 6. maj 2013, 5:30
Image
otrok raziskuje01
Okoli leta in pol otrokove starosti se začne obdobje, ki se ga starši pogosto ustrašimo. Dejansko pa je to obdobje z največjim potencialom za razvoj otrokove iniciative.

Strah pred otrokovo iniciativo

Okoli leta in pol otrokove starosti se začne obdobje, ki se ga starši pogosto ustrašimo ali pa se nam zdi zelo naporno. Ob otrokovi iniciativi in raziskovanju sveta postanemo zelo negotovi. Ne vemo, koliko svobode lahko otroku dovolimo, kaj mu moramo preprečiti,  kako naj to storimo in kako vztrajni moramo biti pri svojih zahtevah, da ne bomo izgubili »avtoritete«. Strah nas je tudi, kaj bo iz otroka, če bo imel že sedaj tako močno voljo, jasne želje ter interese …

Potencial za razvoj

Dejansko pa je to obdobje z največjim potencialom za razvoj intenzivnosti in količine otrokove iniciative. Otrok bo namreč v odnosu s starši oziroma skrbniki začel svojo iniciativo najprej spoznavati, jo nato razvijati in, če bo le mogoče, se je bo ob starših naučil tudi obvladati.

Starši pogosto ne vemo, koliko svobode lahko majhnemu otroku dovolimo, kaj mu moramo preprečiti,  kako naj to storimo in kako vztrajni moramo biti pri svojih zahtevah, da ne bomo izgubili »avtoritete«.Prekiniti vedenje – ohraniti stik

Otrok pri tej starosti zmore že veliko. Lahko gre stran od staršev in v sobi »v miru« raziskuje. Doseže lahko veliko zanimivega, ima pa tudi vedno več idej, kaj vse bi se še dalo prijeti, potegniti, razbrskati, podreti, potrgati, kam vse bi se še dalo splezati, kam steči ... Ogromno stvari ga zanima in jih na nek način celo zmore.

Pri tem raziskovanju pa smo vendar odrasli dolžni preceniti, ali so otrokove dejavnosti morda nevarne ali neprimerne in ga pri tem ustavimo. Pogosto se ustraši že samega ropota in hrupa, ki ga je sam povzročil s kakšno »pogruntavščino«. Ob takih situacijah otrok pri starših pogosto naleti na ogorčen, jezen in neodobravajoč izraz. V takšnem trenutku je pod neizmerno velikim stresom. Preplavijo ga občutki, da nikamor ne spada, da ga nihče nima rad. V tem obdobju je namreč še vedno močno odvisen od tega, kako ga bodo odrasli, na katere je navezan, pogledali in ali bodo z nasmehom na obrazu potrdili njegovo vedenje.

Velika vrednost je, če odrasli uspemo otroka najprej vzeti v naročje, da se v miru zjoka. V odraslem naročju, ki mu je naklonjeno, se bo otrok najhitreje pomiril.  Potem mu lahko na primeren način razložimo, kaj se je v resnici zgodilo. Po več ponovitvah bo počasi razumel nekoliko več sveta, ki ga obdaja. Sčasoma se bo naučil predvidljivosti in kontrole  ter sposobnosti razmišljanja o svojih dejanjih.

otrok raziskuje02

Prekinitev stika

Če se starši v takem primeru na otroka deremo, jezimo, ga grobo zgrabimo, zapremo v sobo ali celo udarimo, bo otrokovo telo podivjalo, saj toliko stresa naenkrat ne more prenesti. Otrok se na tak način ne more ničesar naučiti o predvidevanju in tudi ne more razumeti situacije. Pri otroku se bosta razvila strah in negotovost pred iniciativo, ne pa razumevanje, zakaj iniciativa ali določeno vedenje za starše ni bilo sprejemljivo.

Ko otrok sredi navdušenja začuti, da njegovo vedenje ni sprejemljivo, ima občutek, da starši ne sprejemajo njega.

Otrok je med raziskovanjem navdušen, vesel in zadovoljen. Vsa ta pozitivna občutja so podlaga, da v primeru, ko starši tega ne odobravamo in ta čutenja prekinemo, vznikne sram. Ko otrok sredi navdušenja začuti, da njegovo vedenje ni sprejemljivo, ima občutek, da starši ne sprejemajo njega. To je izredno boleč in neznosen občutek za tako majhnega otroka. V tem trenutku je najbolj ranljiv, počuti se osamljenega, izpostavljenega, povsem nemočnega in obupanega. Ključno je, da smo se starši v tej situaciji sposobni osredotočiti na otroka in ga pomiriti.

Ni potrebno izpolniti vseh otrokovih želja

Starši otroku sicer ne moremo vedno pritrditi. Naučiti ga moramo, kaj je varno in kaj ne ter tudi kaj je socialno sprejemljivo. Ključ do tega, kako v takem trenutku ostati z otrokom povezan, pa kljub temu ne izpolniti njegove želje, je v vživljanju v otroka in zavedanju svojega otroštva

Starši otroku ne moremo vedno pritrditi. Naučiti ga moramo, kaj je varno in kaj ne ter tudi kaj je socialno sprejemljivo.

Ko odrasli premislimo svoje otroške občutke iz podobnih situacij, smo lahko z otrokom empatični, ne da bi mu željo izpolnili ali dovolili, da se ukvarja s stvarmi, ki so nevarne ali nespoštljive. Če zmoremo ob otroku v tem stresu vztrajati in ga ne kaznovati ali mu popuščati, se ob nas nauči sprejemati svoja neprijetna čutenja in polno ter ustvarjalno živeti.

V primerih, da odrasli otroka omejimo, ne da bi mu zato odvzeli ljubezen in prekinili stik, otrok razvije zdrav občutek sramu, ki je ključen pokazatelj posameznikovega občutka za meje. 

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.