Zakaj moramo mamice postati bolj prizanesljive – do same sebe?

Eva Strajnar
Ponedeljek, 7. maj 2018, 5:43
Image
Prej ali slej, ko se s prijateljicami pogovarjamo o našem vsakdanu, beseda nanese na krivdo. Tiho, a trdovratno se krivda vali med nami in nas gloda. Ko se za nekaj minutk usedemo na kavč, ko želimo pogledati kakšen film, ko si vzamemo prost dan … Ob tem pa občutek krivde.

Ko smo o tem zavzeto razglabljale, smo seveda našle mnogo razlogov in besed za naše občutke; mamica seveda ne more imeti prostega časa zase; trenutno so otroci na prvem mestu; bodo že lažji časi; ko pa ima dan premalo ur … A kakor koli smo obračale pogovor, smo na koncu prišle do enakega zaključka: potrebujemo tudi čas zase in moramo si ga vzeti. In to brez občutkov krivde.

Od sebe terjamo, da smo na vseh področjih popolne. To nam sporočajo reklame, plakati, internet.

Sporočilo zunanjega sveta: bodi popolna

Skorajda vsaka mamica, ki jo poznam, ima lastnosti super ženske. Od dobre sodelavke mora v popoldnevu preiti v dobro mamo in dobro ženo. Sem napisala dobro? Ah, napaka, morala bi napisati popolno. Ker prav to terjamo od same sebe. Da smo na vseh področjih popolne. To nam sporočajo reklame, plakati, internet.

Zmoreš, bodi popolna. In mamice nismo bitja, ki bi zlahka spustile kaj iz rok. In obvladamo. Resnično dobre smo v mnogih stvareh: načrtovanju, organiziranju, spodbujanju, vse premislimo do potankosti. Ob misli na katerokoli prijateljico z majhnimi otroki vem, koliko sposobnosti in talentov uporabi za vsakdan: od organiziranja prevozov do planiranja vikendov, urejanja doma, nakupovanja ter povezovanja z otroki in možem.

Nad nami je »sindrom« cankarjanske matere

A kaj ko ob vsem tem vsakodnevnem tempu pogosto pozabljamo na nekaj izjemno pomembnega – na same sebe. Da prazna vreča ne stoji pokonci. Da brez baterij še tako dober aparat ne deluje. In ko si kdaj pa kdaj vseeno privoščimo nekaj zase, se v naše misli prikrade krivda. In medtem ko bi morale uživati čas, ki smo si ga vzele, se nam v glavi predvaja film tisočih malih opravkov, ki jih moramo še postoriti. In znova občutek, da si časa zase ne bi smele vzeti.

In prej ali slej postanemo izmučene. Nezadovoljne. Prazne. Nad nami pa črn oblak cankarjanske matere; vedno se moram žrtvovati, poskrbeti za vse, najprej pomisliti na družino ...

A če hočemo v polnosti živeti naše poslanstvo, se moramo otresti občutka krivde. Preiti popolnost. In spremeniti lažno sliko v naši glavi.

Sprejmimo same sebe takšne, kot smo

Mamice, imejmo se rade. Bodimo prizanesljive same s seboj. Dopustimo si biti nepopolne. In si vzeti čas zase. Ko na vse skupaj pogledamo od daleč, kmalu ugotovimo, da vse to same terjamo od sebe. Možje so veliko bolj prizanesljivi, a kaj ko jih pri tem ne poslušamo.

Brez slabe vesti si dodajmo v svoj koledar opravilo, ki nas bo veselilo. Morda bo to šport, morda molitev, morda kavica s prijateljico, morda nakup ličil ali obisk frizerja. Predvsem ne pozabimo nase.

Smo nežnejša bitja, ki rabijo zaščito. Nismo super ženske. In ni nam potrebno biti. Naša narava nas kliče, da poskrbimo za drugega, da nam je mar, da negujemo odnose. In to je čudovito poslanstvo. Pa vendar tudi same potrebujemo ogromno razumevanja in ljubezni. Ter vir, iz katerega črpamo. Zato si brez slabe vesti dodajmo v svoj koledar opravilo, ki nas bo veselilo. Morda bo to šport, morda molitev, morda kavica s prijateljico, morda nakup ličil ali obisk frizerja. Predvsem ne pozabimo nase.

Sprejmimo, da imamo omejitve

Mnogo je stvari, ki jih hočemo postoriti. Mnogo vsakodnevnih vprašanj in malih težav, ki jih moramo rešiti. In visoka pričakovanja. Piškoti morajo izgledati kar se da lepo, dom mora biti urejen, projekt v službi zaključen, otroci morajo sami od sebe vaditi inštrumente ali opravljati hišna opravila … In še in še in še …

Spustimo pričakovanja in postanimo bolj sproščene. Dopustimo si kdaj pa kdaj prositi za pomoč. Ali si jo priskrbeti. Življenje je polno različnih odtenkov. Ni zgolj črno ali belo. Včasih je nepomita posoda potrebna, da smo si medtem vzele čas in se kartale z otroki. Prazen hladilnik ne pomeni konec sveta in nepomita tla ne pomenijo, da smo slabe gospodinje. In če bomo zvečer namesto zlaganja perila v miru pogledale film, s tem ni prav nič narobe.

Dragi možje, na pomoč

In kakšno vlogo imate v tej zgodbi moški? Neprecenljivo. Ker lahko samo z vašo podporo in ljubeznijo ostajamo prave ženske; vedno pripravljene pomagati, organizirati, spodbujati. A hkrati ostajati nežnejša bitja, ki potrebujemo vašo zaščito.

Spodbujajte nas; da kljub temu da zmoremo, kdaj pa kdaj kaj tudi spustimo iz rok. In v miru spijemo kavico ali dve. Ne samo da bo preprosteje naše življenje, tudi vaše bo. Saj vsak srečen moški potrebuje srečno žensko.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana