Zakaj mislimo, da se otroci vedejo neprimerno in zakaj se v resnici vedejo tako

Mojca Koren Lapajne
Torek, 21. julij 2020, 5:00
Image
Vsi si želimo lepo vzgojene otroke. Takšne, ki vedno vljudno pozdravijo, takšne, ki v restavracijah sedijo pri miru in ne polijejo vsega, kar je v njihovem dosegu roke. Takšne, ki ne kričijo in se ne mečejo po tleh, ko zadeva ne gre čisto po njihovih načrtih. Takšne, ki se ne bodo nikoli ustavili točno na sredini kolesarske steze, ker pač nimajo več moči. Skratka, takšne, popolne.

A otroci niso roboti, so človeška bitja, ki se včasih znajdejo v slabem dnevu in ki svojih frustracij ne znajo izraziti na ravno kulturen način (roko na srce, včasih nam še odraslim to ne uspe najbolje). Mi pa od njih pričakujemo, da bodo v vsakem trenutku plesali, kot bomo mi žvižgali. Da se bodo v vsakem trenutku vedli tako, kot si želimo mi. Da bodo že v prvih šestih letih osvojili vsa pravila tega sveta.

Kadar se torej otroci vedejo "neprimerno", nas večina pomisli na eno od naslednjih možnosti:

 

Namerno me ne posluša.

Prav želi si biti poreden in me spravljati ob živce (no, in druge v bližini).

Na povsem neprimeren način išče mojo pozornost.

Ne spoštuje me.

Ne dajem dovolj od sebe, da bi odgovoril/a na vse njegove potrebe.

Ni mu mar za nikogar razen zase. Pravi mali egoist.

Popolnoma nevzgojen otrok!

 

A naši možgani niso otroški možgani in njihov način razmišljanja ni enak našemu. Že res, da so otroci v marsikateri situaciji z vsemi žavbami namazani, a dejstvo je, da z njihovo porednostjo in neprimernim obnašanjem velikokrat ne izražajo nič drugega kot naslednje:

Potrebujem ljubeče in hkrati stalne meje.

Moje telo potrebuje zdravo hrano, dovolj spanca in pravo mero dražljajev iz okolja (tako preveč kot premalo le-teh me spravlja v nelagoden položaj).

Pojma nimam, kaj v tem trenutku potrebujem, a nekaj mi manjka. Prosim, pomagaj mi.

Potrebujem povezanost s teboj. Izgubil sem stik, občutek varnosti in ljubezni.

Žalosten/jezen/osamljen/užaljen/utrujen sem in ne vem, kako naj to izrazim.

Radoveden sem, kako stvar deluje. Zanimata me vzrok in posledica. Želim preizkusiti sam.

Nekaterim stvarem preprosto še nisem dorasel. Ne gre mi. Ne znam drugače.

 

Če bi zmogli v dani situaciji, ko nas (in druge v okolici) otroci s svojim vedenjem spravljajo v obup in jezo, izstopiti iz našega pogleda na svet in prevzeti otroškega, bi marsikatero neprimerno vedenje videli v povsem drugi luči. Veliko hitreje bi se tudi ohladile glave. In veliko več časa bi nam ostalo za tiste lepe trenutke, zaradi katerih smo ob koncu dneva hvaležni, da smo del njihovega sveta.

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.