Za več svobode in humanosti pri porodu! #prekinimotišino

Piše: Agata Hren
Petek, 26. oktober 2018, 17:12
Image
16. oktobra je Zavod Indo Anai, ki se ukvarja z žensko osrediščeno obporodno oskrbo, objavil prve pretresljive zgodbe travmatičnih porodnih zgodb in nasilja v porodnih sobah pod geslom #prekinimotišino. Ginekologi in porodničarji so nad tem presenečeni, saj naj bi v njihov nabiralnik prišlo več pohval kot graj. Čudijo se, zakaj ženske že takoj v porodnišnici ne dajo povratne informacije, saj ne bo nihče jezen. Saj so vendar profesionalci, še pripomni predsednik strokovnega sveta za ginekologijo in porodništvo. Pa je res vse tako preprosto?

Nadzor poroda

V 60-ih in  70-ih letih prejšnjega stoletja se je porod večinsko preselil v porodnišnice. Medikalizacija je pripomogla k manjši umrljivosti dojenčkov. Podatki NIJZ kažejo, da je iz leta 1986 do 2016 umrljivost dojenčkov padla iz 12,2 na 2,1 na 1000 živorojenih. A kljub temu je medikalizacija pokazala tudi pomanjkljivosti. Te se kažejo v pretirani uporabi invazivnih postopkov, ki niso bili potrebni, in v razosebljanju porodnice. Čustva in občutja porodnice postanejo postranskega pomena  –  važno, da sta oba živa, kajne?

Sistem, ki se nadvse trudi, da bi onemogočil ženskam svobodno izbiro poroda, porodnega okolja in osebja nevarno prehaja v sistem totalitarnosti, kjer se avtonomija posameznice, zaradi lovk, ki pod geslom pomoči prevzemajo nadzor nad še tako intimnimi vidiki življenja, razkraja.V 80. in 90. letih se je kot odziv na ta tehnokratski model obravnave poroda začelo gibanje za humanizacijo poroda, ki je poudarjalo partnerski odnos med žensko in zdravstvenim delavcem, sočutje in individualno obravnavo. Ženska bi morala biti v središču poroda ter sprejemati odločitve, kaj se bo z njo zgodilo.

Kako je za porodnišnico, ki je bila ustvarjena, da implementira principe tehnokratskega modela, ki je usmerjen v kontrolo infekcije, postopke, varnost in jamstvo, težko razumeti ta pogled, kar malce ironično predstavlja izjava predstavnika Strokovnega združenja izvajalcev zdravstvene in babiške nege, ko reče: »Problem pa, seveda, nastane, ko porodnica pride že z izdelanim planom poroda, v katerem so določene zahteve, ki se ne skladajo s stroko.«

Stavek bi bil bližje resnici, če bi besedo »stroka« povsem enostavno zamenjali z »rutino«, saj bi z besedo  »stroka« lahko napačno povezovali neko znanstveno panogo, ki na področju rojevanja to ni - več rutinskih postopkov in zahtev namreč ni utemeljenih v znanstvenih dognanjih ali so celo odsvetovani.

»Zakaj takoj kaj ne rečejo?«

Je začudenje nad tem zares utemeljeno? Travmatična obravnava, ki so jo bile deležne ženske iz zgodb, ne kaže na sočuten odnos, ki bi ga ženska med porodom potrebovala. Ko je oseba žrtev zlorabe, se zapre in ogradi, ker si ne sme dovoliti biti ponovno ranljiva.

Če je bila v porodni sobi grdo obravnavana - kdo ji zagotavlja, da bo kasneje v porodnišnici, ko se je zaradi rojstva njenega otroka življenje naenkrat zasukalo na glavo, ko izkuša prevrednotenje svoje identitete in se sooča s kupom izzivov z nenapovedanim izidom, naletela na sočutna ušesa? Redke bi si upale tvegati. Jaz si ne bi.

Svoboda poroda

Sprašujem se, kakšno svobodo poroda ženska sploh ima. Če so moje porodne želje za porodnišnični sistem problematične, se moram sistemu, ki prevzema monopol nad mojim telesom in življenjem, podrediti, ali si lahko izberem porodno oskrbo, kot bi si jo želela.

Sistem, ki se nadvse trudi, da bi onemogočil ženskam svobodno izbiro poroda, porodnega okolja in osebja, nevarno prehaja v sistem totalitarnosti, kjer se avtonomija posameznice, zaradi lovk, ki pod geslom pomoči prevzemajo nadzor nad še tako intimnimi vidiki življenja, razkraja. Alternative počasi kalijo, a možnost izbire ostaja privilegij tistih, ki si izbiro lahko privoščijo, saj stroški poroda doma, v porodnem centru, z izbrano babico … padejo na ramena ženske, kljub temu da je cena oskrbe enaka kot v porodnišnici.

»Ženska ne ve, kaj je najbolje zanjo!«

Prepričanje, da ženske velikokrat ne vedo, kaj je za njih dobro, zareže naravnost v individualnost in avtonomnost posameznika, ki sta temeljni načeli naše družbe. Je naš namen, da bomo ženskam odvzeli zmožnost odločanja, ker sami najbolje vemo? Bomo kot posesivna mati, ki sprejema vse odločitve namesto otroka?

Vloga staršev je, da otroka opremijo z vsem potrebnim, da se bo znal odločati sam in mu pustiti delati samostojne odločitve, četudi smo prepričani, da so napačne. Morda pa se izkaže, da niso. Morda se bo izkazalo, da so. Lahko nekoga spoštujemo toliko, da mu dovolimo tudi za nas napačne odločitve?

Rešitev? Odnosi sodelovanja

Ko sem v drugi nosečnosti prišla do svoje ginekologinje in ji povedala, da bom rodila doma in da imam babiško oskrbo, je ta dejala: »Potem pa vi meni povejte, kje me potrebujete.« Preprosta poved se me je dotaknila, ker vem, da ni bila samoumevna. 

V obporodni oskrbi potrebujemo odnose sodelovanja. Potrebujemo možnost, da si ženska sama izbere osebo, s katero bo rodila. Osebo, ki ji bo lahko zaupala in ki jo bo poznala, pa naj bo to doma, v porodnem centru ali porodnišnici. Osebo, ki jo bo srečala v njeni viziji poroda in jo s svojim znanjem in veščinami podprla.

Za več svobode poroda!


Agata Hren je pretekli ponedeljek diplomirala na temo Svoboda poroda – subjektivna izkušnja poroda v povezavi z okoljem in odnosi s strokovnimi delavci. Poglobila se je v značilnosti porodnišničnega sistema, institucionalizacijo, razmerja moči v porodni sobi, pravice žensk in njihovo opolnomočenje. Kot mama pa si prav tako prizadeva v Sloveniji več ljudi opolnomočiti, da bi bil porod bližje željam porodnic.

Foto: babycenter.com

 

 

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.