Za otroka s težkim otroštvom šteje vsaka pozitivna izkušnja

Ponedeljek, 2. december 2019, 5:00
Image
Dragi/a vzgojitelj/ica, učitelj/ica, animator/ka.

Ob stiku z otroki, za katere vemo, da živijo v nespodbudnem okolju, nas preveva mnogo občutij: od jeze in strahu, ker z vedenjem vplivajo tudi na naše otroke, do žalosti in nemoči, saj se nam zdi, da ne moremo narediti nič, s čimer bi temu otroku pomagali. Mnogokrat je družbi najlaže, da te otroke označi kot problematične, težavne, včasih celo kot otroke, ki nimajo svetle prihodnosti. Pa je res tako?

Vsaka pozitivna izkušnja, ki jo otrok v življenju dobi, je pomembna. Otroci, ki živijo v nespodbudnem okolju ali pa gredo ravnokar skozi travmatične izkušnje, v katerih jih starši Ni vedno lahko, mnogi večkrat dobijo občutek, da je njihov trud zaman. Pa ni, saj si otroci iskren in zavzet trud zapomnijo – z njim pa tudi ljubezen, nežnost, trdnost, umirjenost in meje.ne znajo ali ne zmorejo podpreti, pa te pozitivne izkušnje potrebujejo še mnogo bolj. Sočutje v vrtcu, v šoli in celo na obiskih pri družinskih prijateljih, v glavnem pa v stiku z otroki, ki niso naši, se izplača. Ni vedno lahko, mnogi večkrat dobijo občutek, da je njihov trud zaman. Pa ni, saj si otroci iskren in zavzet trud zapomnijo – z njim pa tudi ljubezen, nežnost, trdnost, umirjenost in meje. Zapomnili si bodo tudi opravičila odraslih ob spodrsljajih in iz tega črpali vrednote, da je vredno stremeti k iskrenosti, pravičnosti in srčnosti. Vredno se je opomniti na rek Maye Angelou, da ljudje pozabijo, kaj smo rekli in naredili, nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se ob nas počutili.

Raziskava, ki prinaša upanje in odgovornost

V zadnjih dvajsetih letih je bilo izvedenih mnogo raziskav, ki so pokazale, da škodljive izkušnje v otroštvu močno vplivajo na zdravje (tako psihično kot fizično) v odraslosti. Ali Crandall in soavtorji (Brigham Young University) so pred kratkim raziskavo razširili in ugotovili, da imajo v otroštvu izredno pomembno vlogo otrokove pozitivne izkušnje, ki pravzaprav negativne do neke mere izničijo. Rezultate raziskave so avtorji dobili preko Ljudje pozabijo, kaj smo rekli in naredili, nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se ob nas počutili.ugotavljanja posameznikovih škodljivih in pozitivnih izkušenj v otroštvu, poleg tega pa tudi njihovo trenutno fizično in psihično zdravje, ki vključuje odvisnosti, kronične bolezni, povezanost z družinskimi člani itd. Raziskava je zajela posameznike, ki so v otroštvu preživeli zlorabe, nasilje v družini, zapuščenost, zanemarjenost, odvisnosti, duševne bolezni, ločitev in smrt njim pomembnih oseb, v glavnem pa gre za izkušnje, ki so jih kot otroci doživeli znotraj primarne družine in so vse prej kot lahke, obenem pa je vključila tudi pozitivne izkušnje, ki so jih ti posamezniki v otroštvu doživeli. Ugotovitve raziskave so izredno spodbudne. Pokazale so namreč, da je pozitivna vloga ljudi izven družine zelo pomembna.

Vsaka oseba, ki otroku pokaže, da mu je zanj mar in da so odnosi ter življenje izven zlorabljajočega doma lahko tudi drugačni, otroku da novo upanje, ki se zapiše globoko v njegovo podzavest in iz nje lahko izhaja v odraslosti. Med te osebe spadajo srčni vzgojitelji, učitelji, vsaj en skrbnik, ob kateremu se otrok čuti varnega, dobri sosedi ali družinski prijatelji ter mladinski voditelji – pravzaprav prav vsak, ki je z otrokom v stiku in mu na nek način da občutek varnosti in sprejetosti. Med pozitivne izkušnje so se vpisali tudi redni obroki in predvidljiva dnevna ter večerna rutina. Sama pri stiku z otrokom, ki izhaja iz neurejenega družinskega ozadja rečem le: že če dobi občutek, da je vreden in da obstaja tudi nekaj drugega kot to, kar pozna, sem naredila ogromno. Morda bo zanj le ta izkušnja dovolj, da bo v odraslosti poiskal pomoč izkušene osebe, ki mu bo pomagala stopiti z roba prepada in ponovitve družinske zgodovine.

Vsi mi imamo vpliv!

Te raziskave sem bila izredno vesela, saj se premakne od posledic do pozitivnega dela, in sicer do tega, kaj pomaga posledice omiliti ali celo izničiti. Premakne se od travme in stagnacije do rasti ter premika, od nesmisla k smislu. Ne glede na to, kaj nek otrok trenutno doživlja in preživlja, imamo potemtakem vsi mi okrog njega vpliv na možnost lepega življenja v odraslosti, ko ga bo lahko usmerjal sam. Tako kar naenkrat otroci, ki jih označujemo za problematične, niso kar avtomatično obsojeni na psihične in fizične bolezni, odvisnosti, ločitve ipd. Raziskava os negativnosti premakne na pozitivno, saj avtorji ugotovijo, da četudi je imel posameznik štiri ali več škodljivih izkušenj v otroštvu je njihov vpliv mnogo nižji, če ga spremljajo tudi pozitivne izkušnje. Če ob otroku tekom odraščanja ni nobene varne osebe ali pozitivne izkušnje, ga ravno to vodi v slabo zdravje v odraslosti.

Potemtakem je vloga vseh nas za dotičnega otroka in pravzaprav tudi za zdravje družbe še kako pomembna, četudi družine kot celote nikamor ne premaknemo. V stanju stresa se otrok v resnici sploh ničesar ne uči, saj se globoko v sebi ukvarja le s tem, kako preživeti še en dan.pripelje do tega, da so ne glede na to, kako hude izkušnje posameznik kot otrok doživi, bistveno večjega pomena doživete pozitivne izkušnje in se zatorej moramo bolj osredotočiti na le-te, kar pa vključuje tudi ozaveščanje družbe o pomenu vsakega posameznika in izobraževanje pedagoškega kadra ter širše. 

Vsak od nas v sebi nosi spomin na enega dobrega učitelja in enega, ob katerem se ni dobro počutil. Nekateri otroci pa so se morda v življenju varno počutili le ob tem dobrem učitelju in spomin nanj nosijo globoko v srcu že celo življenje.

Pomembno je, da premaknemo družben pogled na vrtec, šolo in na vse pedagoške delavce, od vzgojiteljev, pomočnikov, svetovalnih delavcev, učiteljev, psihologov, ravnateljev in celo čistilk ter kuharic, ki otrokom namenijo lep, skrben pozdrav. Si sploh lahko predstavljamo kako se počuti otrok, ki doma nima rednih obrokov in je večkrat lačen, ob kuharici, ki je opazila njegovo stisko ter zanj večkrat izmaknila mandarino ali žemljo ter mu jo na hodniku stisnila v dlan in mu namenila topel pogled z občutkom »vreden si in tudi tebi pripada«. Zato je zelo pomembno, da pedagoški delavci začutijo lastno vrednost za vse te otroke in do njih pridobijo sočutje, potrpežljivost in da ob njih rastejo, se učijo in širijo svoj pogled na vzgojo, da se izobražujejo o nevroznanosti in s tem razumejo kako delujejo ter se razvijajo otroški možgani, še posebej, če so pod stresom. Tako bodo lahko dali dobro počutje in čustveno varnost na prvo mesto, saj bodo razumeli, da se v stanju stresa otrok v resnici sploh ničesar ne uči, saj se globoko v sebi ukvarja le s tem, kako preživeti še en dan. Skupaj s tovrstnimi raziskavami naj se premakne tudi zavest družbe, ki vzgojitelje še vedno obravnava kot ljudi, ki se v službo hodijo igrat in piti kavo, obenem pa spregleda ves njihov trud, vpliv in nezamenljivo vlogo – še posebej za tiste otroke, ki doma ne izkusijo varnosti in ljubeče pozornosti. 

Osebnostna rast, izobraževanja in sočutje do otrok, staršev ter sebe se v vrtcu in šoli, pa tudi drugje, resnično splača. Moja iskrena želja je, da bi družbeno začeli pedagoški kader ceniti do te mere, ko bi njihov vpliv na svet začeli občudovati. Predvsem pa si želim, da bi svojo neizmerno vrednost in čudovito poslanstvo najprej začutili vsi pedagoški delavci in njihovi nadrejeni. Tako bi zavedanje prešlo do tega, da so vzgojitelji in učitelji včasih edina posebna oseba in pozitivna izkušnja, ki bo na dolgi rok izničila škodljive posledice. Vzgojno-izobraževalne ustanove pa so tiste, ki bi s tem v mislih začele najprej delati na izobraževanju kadra in ga s tem voditi v razumevanje otroške travme, vedenja in razvoja otrok. S tem se namreč sejejo semena sočutja za boljši jutri – ker ti otroci bodo zrasli in tudi oni bodo postali nekdo, ki zna poskrbeti zase, obenem pa sočutje sejati naprej. Vsi ti otroci so naša prihodnost, prihodnost sveta.

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.