Z očkom na pustolovščino v »divjino«

Nataša Šmalc
Petek, 19. julij 2019, 5:30
Image
Pustolovci
Foto: Osebni arhiv
Da otroci potrebujejo drznost, norost, celo nevarnost ni neka nova znanost. Otroci z doživetji, ki vključujejo omenjene pojme, urijo veščine in razvijajo svojo osebnost za vse življenje. In očetje so za zagotavljanje takšnih doživetij izjemno pomembni. Vse lepo in prav dokler se v idilično zgodbo ne vmešamo skrbne mame.

Napotke, da morajo očetje z otroki biti bolj drzni, norčavi in jih sem in tja spodbuditi tudi, da naredijo kaj bolj nevarnega, tudi sama kot mama popolnoma podpiram … v teoriji. Ko se drznost, norčavost in nevarnost odvija pred mojimi očmi, se te teorije nekako ne spomnim prav pogosto. Večkrat iz mojih ust prileti kak ogorčen vzklik, ki prekine kakšno (za moje pojme nevarno) zabavo. Nemalokrat po teh zabavah potem oskrbujem telesne in duševne rane ob drznih, norčavih in nevarnih poskusih, ki se (po mojem mnenju) niso iztekli po pričakovanjih.

Mame in očetje imamo drugačno vlogo

Sem pač mama. Moja naloga je da varujem, negujem in ljubkujem. V tem sem dobra. Jaz otrok ne spodbujam, da plezajo na drevo, preskočijo po 5 stopnic ali vozijo kolo čez najbolj strm klanec. To počne moj mož. V tem je dober. Celo preveč dober, če vprašate mene. In medtem, ko to počne, iz mene prihajajo zaskrbljeni vzkliki ... Tu in tam pa se le spomnim tiste prej omenjene teorije in jezik držim za zobmi. Očitno mi gre tudi držanje jezika pri miru dovolj dobro, saj mož še kar ni obupal s svojimi pustolovskimi idejami in podvigi. Še več, odločil se je, da jih celo nadgradi in popestri.

Gremo v divjino.

Moj mož si je s to dogodivščino in časom, ki ga je na tak drzen način naklonil otrokoma, prislužil njuno veliko spoštovanje. On pa je dobil potrditev, da otrokom zmore dati nekaj pristnega, nekaj, česar jim ne more dati nihče drug. Pred nekaj tedni se je mož skupaj s starejšima otrokoma (5 in 3 leta) odpravil na kratek kolesarski izlet in mi ob povratku navdušeno pripovedoval kako so plezali na visoko lovsko opazovalnico, ter mi kazal slike razposajenih otrok, ki so plezali čez ledene brzice. Krasno. V mojih mislih se je že prižgal alarm, a otroci so vendarle bili doma na varnem ter živi in zdravi. Pa sem za voljo tiste teorije spet uspela ukrotiti svoj jezik in sama pri sebi ponavljala, da je to za otroke vendar dobro.

Moje olajšanje, da so domov prišli vsi v enem kosu, je kmalu prekinil navdušen mož, ki mi je razlagal, kako bi otroke v kratkem peljal v divjino, kjer bi spali pod milim nebom, si zakurili ogenj in jedli, kar bodo ujeli.

Svojega moža zelo spoštujem, ampak v tistem trenutku sem svoje nestrinjanje in dvome tako ali drugače morala izraziti. A moj mož ni odnehal. In tako sem zavoljo tiste teorije, na katero me je, v tistem trenutku, zelo priročno spomnil mož, svoje pripombe obdržala zase. Ko je mož podporo dobil še pri prijatelju, ki si je podobno izkušnjo želel izpeljati tudi s svojima otrokoma, je bila moja usoda zapečatena.

Moji notranji boji ne smejo preprečiti pristnega stika očeta z otroki

Mož je pustolovščino načrtoval s starejšima otrokoma, ki sta bila nad idejo navdušena. Na dan odhoda so spakirali najnujnejše stvari in se za hudo silo opremili še s prvo pomočjo (beri goro sladkarij), ker tega v »divjini« pač ne sme manjkati. Ta »divjina« je bil sicer gozdiček med Poljanskimi griči, blizu prijateljeve kmetije, a za nas, bolj meščanske srajce, je to že čisto prava divjina.

Foto: Osebni arhiv.

Z očkom na pustolovščino v »divjino«

V meni se je v času priprav na ta veliki dogodek odvijalo pestro razmišljanje. Kljub temu, da je bilo za varnost poskrbljeno, sem bila v dvomih. Je to res prav? Se je res smiselno izpostavljati nevarnosti, četudi minimalni, če za to ni nikakršne potrebe? Ali pa morda potreba je, pa je jaz ne vidim?

Kakorkoli, odločila sem se, da sprejmem to dogodivščino. Četudi mi ni bila najbolj všeč, nisem nergala, svoje dvome pa sem izražala na povsem civiliziran način. A moj mož je bil trdna skala. Njegovo prepričanje, da je to super ideja, ni pojenjalo, zato sem se odločila da mu popolnoma zaupam in prepustim, da izpelje svoj podvig. Vem, da se sama česa podobnega ne bi nikoli lotila. A morala sem dopustiti, da mož opravi svojo očetovsko vlogo. Zaradi otrok in zaradi njega samega. V tistem trenutku je bilo to bolj pomembno kot moji notranji boji in strahovi.

Vsi smo bili bogatejši za novo izkušnjo.

Po tem, ko so se polni navdušenja odpeljali in sem doma ostala sama z najmlajšo hčerko, mi ni preostalo drugega, kot da svojo skrb predam v Božje naročje. Tisti večer sem zmolila nekaj očenašev, zdravamarij in svetih angelov več in poleg prošnje, da bi se vsi vrnili živi in zdravi, prosila tudi, da bi ta izkušnja dosegla svoj pravi namen pri nas vseh. In moja prošnja je bila uslišana.

Foto: Osebni arhiv

Naslednji dan so se vsi skupaj domov vrnili umazani, nekoliko popraskani in neverjetno polni življenja. Iz poplave besed sem uspela razbrati, da jim je uspelo nekaj neverjetnega, neponovljivega, kar bo ostalo v njihovih srcih za vedno. A v njihovih očeh sem opazila še nekaj, kar se navzven ne vidi. Moj mož si je s to dogodivščino in časom, ki ga je na tak drzen način naklonil otrokoma, prislužil njuno veliko spoštovanje. Sam pa je dobil potrditev, da otrokom zmore dati nekaj pristnega, nekaj, česar jim ne more dati nihče drug. In to na način, da so uživali vsi, vključno z njim. In to je tisto, kar gradi naše odnose in kar v življenju resnično šteje.

S tem so bile poplačane tudi vse moje skrbi. Mož si je prislužil tudi pošteno mero mojega spoštovanja in občudovanja, saj izpeljati tak podvig le ni mačji kašelj. Jaz pa sem spoznala, da imamo mame posebno dolžnost, da poleg varovanja, ljubkovanja in negovanja otrok poskrbimo tudi za to, da jih s svojim strahom ne omejujemo pri izkušanju drznosti, norčavosti in nevarnosti. S tem pa opolnomočimo svojega moža, da je lahko oče, kot si ga otroci želijo in ga potrebujejo.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem