Vzgojiteljica o poletju v vrtcu

Četrtek, 8. avgust 2019, 5:30
Image
Sončni dnevi, voda, špricanje, hecanje, smeh, sproščenost. Takšni so moji spomini na poletje v vrtcu. Prav nič me ni motilo, da nisem bila na morju sredi poletja, saj sem uživala v zame najlepšem delu leta z otroki.

Poletje v vrtcu ima svoj čar. Vzgojitelji smo takrat običajno bolj sproščeni, ker nad glavo nimamo projektov. Pritisk popusti in otroci se sprostijo in zaživijo drugače. Neverjetno je opazovati, kako tudi iz nas, čez leto preobremenjenih vzgojiteljic, na plan pride nek nov sij, ko se z otroki več hecamo in smejemo, večkrat se le usedemo z njimi na tla in samo smo – brez priprav, pričakovanj, z manj dejavnosti, načrtov in posebnih želja. Takrat je večja priložnost za opazovanje otrok, za občudovanje njihovih idej, razvoja, življenja v njih. Ne pravim, da tega čez leto ni, ampak poleti … poleti je pač drugače.

Na to pa nima vpliva le drugačen, bolj sproščen dnevni ritem, ampak tudi manjše število otrok. Ker ima vsak prostor zase in svoj delček pozornosti.

Individualnost zažari

Martina, ki se med 19 otroki drži v ozadju in po navadi bolj malo govori, kar naenkrat postane prava klepetulja. Miha, ki za dosego svojega cilja rad udari sovrtčana, kar naenkrat potrpežljivo vpraša, če mu da bager. Žan, ki se sicer vedno obuje zadnji in ga čaka cela skupina, se tokrat obuje med prvimi. Vzgojiteljica Marja, ki sicer odgovorno prešteva otroke in hiti, da bodo pravočasno zunaj, vmes pa obuva ter oblači Lino, leto in pol mlajšo od ostalih otrok, zdaj z otroki mirno sedi, saj ve, da imajo časa na pretek. Nino je šele med poletjem bolje spoznala, saj je njena sicer bolj plaha osebnost lahko prišla do izraza.

In se sprašujem: kaj ne bi moral biti tako sproščen vsak vrtčevski dan v letu? Tako poln življenja, svobode, prostora za vsakega? S toliko časa, ki ga lahko namenimo posameznemu otroku, miru v sebi brez hitenja in z veliko spontanosti.

Želim si, da bi bil vrtec otrokova razširjena družina in ne le vzgojno-izobraževalna ustanova.

Koliko otrok, ki so doma priča nasilju, je šlo mimo nas, ker so se izgubili v množici? Koliko otrok, ki so doživeli spolno zlorabo? Koliko družin bi lahko podprli, da bi starši zmogli biti bolj pristni v vzgoji? Vse to samo zato, ker bi vzgojitelji imeli več časa in manj pritiska ter bi tako zmogli bolj celostno poskrbeti za otroke in zase, s starši pa vzpostavili pristen stik.

Nekoč mi je pedagoška vodja rekla, da je število otrok v skupini še ravno tolikšno, kolikor ga vzgojiteljice zmoremo. Je to res to, kar si želimo za otroke naše prihodnosti? Je to res kvaliteta? Kaj ni vrtec podaljšek družine, ustanova, ki izobražuje in vzgaja ter naj bi otrokom predajala vrednote, ki temeljijo na ljubezni do sočloveka, njegovi edinstvenosti, sprejemanja, poguma, skupnosti, sočutju do sebe in drugih – vrednote, ki bi otroke opogumljala za življenje, jim postavila temelje, da v odraslosti kljub krutemu svetu ne bi izgubili občutka pripadnosti in varnosti? Kako naj se otroci učijo poskrbeti zase, ko pa s prevelikim normativom ni resnično poskrbljeno zanje, za njihove vzgojiteljice in starše?

Želim si, da bi bil vrtec otrokova razširjena družina in ne le vzgojno-izobraževalna ustanova. Vzgojitelji imamo neizmerno moč, saj lahko krpamo tiste otrokove primanjkljaje, ki jih starši ne znajo in ne zmorejo. Lahko smo zavezniki staršev in naš odnos naj bi v prvi vrsti temeljil na zaupanju in spoštovanju. Z nižjim normativom bi bilo doseženo vse to, poskrbljeno pa bi bilo tudi za vse srčne vzgojitelje, ki bi namesto pritiska prejeli spodbudo in podporo.

Toliko v poletni razmislek …

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor