»Veste, draga dama, otroci bodo odšli. Vidva bosta pa ostala …«

Nedelja, 15. julij 2018, 6:00
Image
Ko sva bila z možem še par, nama je skupni obisk maše predstavljal oazo miru v tempu življenja. Med molitvijo Očenaš sva se vedno držala za roki in najino prihodnost izročala Njemu. V miru sva molila, se umirila in napolnila z močmi. Nato so prišli otroci …

Že kot dojenčki so bili med najglasnejšimi verniki v cerkvi, z leti pa so dodali še sprehode med klopmi in plezanje pod njimi. Našim mašam so se pridružili zvoki kovancev, ki so iz njihovih ročic padali na tla, in glasna neprimerna vprašanja. Tudi petje, ki ni bilo nikoli časovno usklajeno s tistim mašnim, je bilo pogosto. Ure miru so tako postale ure stresa in obupa. Z možem sva sedela daleč narazen. Včasih vsak na enem koncu klopi in jim preprečevala pobeg. Včasih celo vsak na enem koncu cerkve. Zadnja leta sediva celo v različnih nadstropjih. On s kakšnim otrokom zgoraj, pri pevcih, jaz z ostalima dvema spodaj.

Nekaj nedelj nazaj pa je naneslo, da sva k maši v neko znano romarsko slovensko središče šla sama. Ne vsak zase, ko potrebujeva svoj mir in spodbudo, ampak sama skupaj. On in jaz, samo midva. Brez drobnih malih glasnih ljudi.

Usedla sva se v klop, tesno drug ob drugem in vdihnila tišino in mir. Nobenega cepetanja, nobenih vprašanj. Samo midva. In On.

V spovednico poleg naju je prišel pater in čeprav ni bilo dolgo, odkar sem bila nazadnje pri spovedi, me je nekaj vleklo tja noter. »No, če smo že tukaj …« sem si mislila in vstala.

Vidva sta temelj družine. Vajin odnos je tisti prvi, ki šteje. Vsi drugi odnosi morajo počakati.

Ko sem naštela nekaj svojih grehov, glede katerih se očitno nikoli ne poboljšam, me je pater vprašal: »Kakšen pa je kaj vaš odnos z možem?« »V redu,« sem iskreno odgovorila. On pa je nadaljeval: »Veste, draga dama, otroci bodo odšli. Vidva bosta pa ostala. Se bosta takrat še prepoznala?« Sama v sebi sem se branila z besedami: »Pa saj sva v redu! Kdo je sploh kaj omenil naju? Čisto nekaj drugega govorim, vi pa menjate temo!« Nato sem trmasto dalje naštevala svoje slabosti, on je prikimal, potem pa kot da se od njegovega zadnjega stavka ni zgodilo nič, zopet začel: »Vidva sta temelj družine. Vajin odnos je tisti prvi, ki šteje. Vsi drugi odnosi morajo počakati.«  

Rahlo jezna, ker me sploh ni poslušal, sem na koncu spovedi zapustila spovednico in se usedla nazaj k možu. Istočasno sem se zavedela, da sva sama. Brez otrok, ki bi jih bilo potrebno krotiti. Naslonila sem glavo na njegovo rame in se nasmehnila ob tem, kako me je Bog zvito zvabil na to spoved.

Morda gre res včasih več energije in časa v otroke kot v najin odnos. Morda res prevečkrat pomisliva, da bo za naju čas kasneje … Morda …

In ko sem se tako začela izgubljati v dvomih, so se prsti njegove dlani prepletle z mojo. Po več letih sva tako pri maši spet skupaj zmolila Očenaš z roko v roki. Vsi dvomi so se razblinili. Hvaležna za opomnik tistega dne sem sedaj prepričana: Da, v redu bova.

This block is broken or missing. You may be missing content or you might need to enable the original module.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.