Tukaj sem.

Piše: D. Š.
Torek, 5. februar 2013, 4:57
Image
rojstvo
Zanimivo, kako je mami tisto sredo zjutraj atiju suvereno napovedala, da se je približal najin čas. A vsakič, ko sem se premaknil in začutil njeno toplo dlan, sem bil pomirjen ...

Tukaj sem, kajti klical si me. (1 Sam 3,6)

Zanimivo, kako je mami tisto sredo zjutraj atiju suvereno napovedala, da se je približal najin čas. Nisem prepričan ali sem bil ob tem maminem oznanilu vesel ali morda celo malo prestrašen. Najbrž oboje. A vsakič, ko sem se premaknil in začutil njeno toplo dlan, sem bil pomirjen.

Naš dan je potekal povsem običajno. Le s to razliko, da je mami več počivala in se še več kot druge dni pogovarjala z menoj. Ko se je pozno popoldne zbrala vsa družina, je mami mojima bratcema in sestrici povedala, da bosta z atijem odšla v porodnišnico. Čutil sem, kako so se dolgo objemali in poslavljali. Čutil sem, kako so vsi skupaj božali trebušček in mi želeli srečno pot. Čutil sem, kako so postajali otožni, ker nekaj dni ne bomo mogli biti skupaj in kako so bili srečni, ker končno prihajam na svet. Čutil sem in bil srečen tudi jaz.

Zdaj sem bil res že čisto malo neučakan. Rad bi videl te prijazne ljudi, ki so mi vsak večer zapeli uspavanko, ki so se ljubeznivo pogovarjali z mami, jo bodrili in ji skušali kar se da pomagati. Rad bi se tudi jaz stisnil v mamino naročje – od zunaj, ne več tu – od znotraj, kjer je postalo rahlo tesno. To mojo neučakanost je brez dvoma čutila tudi mami, ko je pokrižala bratca in sestrico, se poslovila še od ostalih članov naše velike družine in z mešanico vznemirjenja in tesnobe zaprla vrata naše hiše.

Bil je večer, ki se je prevešal v jasno noč in vožnja v Ljubljano je bila povsem spokojna. Mami in ati sta večino časa molčala. Mami je tiho molila, se priporočala svojim pokojnim staršem, iskala udoben položaj in atija obveščala o tem, kako pogosti so krči, ki so odločno napovedovali moj prihod. Ko smo se ustavili tik pred vhodom v porodnišnico, sta se ati in mami nasmejala dejstvu, da skoraj vedno ob takšni priložnosti parkirata na istem mestu. Kot da ju parkirno mesto čaka. Tudi meni se je dobro zdelo, kar malo pomembnega sem se počutil in tudi jaz začel iskati udobnejši položaj. Ko sta utihnila zvok avtomobilskega motorja in glas iz radijskega sprejemnika, sta mami in ati skupaj zmolila za srečen porod, za zdravje in za to, da bi bilo tudi doma v prihodnjih dneh vse v redu.

Potem smo se odpravili v sprejemno pisarno, kjer so naju z mami dodobra pregledali in potrdili mamino napoved – res se je približal čas mojega rojstva. Ati naju nestrpno pričakoval na hodniku in ko je zagledal mami v zeleno-modri praznični opravi, se je vznemirjeno pričakovanje dokončno prijelo tudi njega. Sledilo je nekaj nujnih telefonskih klicev, ki so brez dvoma prispevali dodatno porcijo molitev in pozitivne energije za zadnje dejanje najine nosečnosti.

Sledile so – običajne procedure pred porodom – tako je komentirala mami, še vedno z nasmehom in s pogledom na uro, ki je naznanjala, da se je dan nagnil v svojo zadnjo šestino. Na hodniku pred porodno sobo je atija in mami prijazno sprejela babica M. Slišal sem, da je babica M ena najboljših babic v ljubljanski porodnišnici, gospa s širokim srcem in prav takšnim objemom, ki je mami in atiju v hipu pregnal vse strahove in mračne misli. Mami je legla na posteljo in babica ji je namestila trakove, ki so merili moj srčni utrip. Vse je bilo v redu. Pa saj sem se tudi potrudil, da bi svoj del naloge opravil kar se da dobro.

Ati je na radijskem sprejemniku poiskal mirno glasbo, babica M je vsake toliko časa preverila stanje, mami se je posvetila mirnemu dihanju. Potem je v mojem devetmesečnem gnezdu začelo zmanjkovati vode. Pot pred menoj se je začela odpirati, moj utrip se je povečal, mami mi je tiho v sebi šepetala, da je čas. Postalo me je strah, tudi njo je postalo malo strah. Slišal sem njene vprašujoče misli – Bo vse v redu? Bova zmogla? Hotel sem jo potolažiti, pa je to namesto mene storil ati. Prigovarjal ji je in jo držal za roko, ko je babica M s posebno spoštljivostjo, celo s svetostjo dala znak. Oba z mami sva zbrala vse svoje moči. Čeprav je trajalo le nekaj sekund, je bil to čas zgoščenega napora, upanja, bolečine in sreče hkrati. Kar naenkrat sem zaslišal glasove. Veliko glasov. In začutil sem močno svetlobo. In hlad in še mnogo drugega.

Potem sem zaslišal mamin glas. Rekla je: "Tukaj si". In jaz sem ji odgovoril: "Da, tukaj sem." Ves tvoj in vajin in vaš in Njegov. Položili so me v njeno naročje, da sem čutil utrip njenega srca. Ati me je božal bo glavi. Od olajšanja sem zajokal na ves glas. Tudi mami so se po licih skotalile biserne solzice. In atiju so se zarosile oči, še posebej, ko je ugotavljal, da sem podoben … bratcema in sestrici. Jaz pa sem si zaželel, da bi tega skrivnostno lepega občutka povezanosti, varnosti in ljubezni nikoli ne pozabil.

Ah ja. Morda vas zanima. Ja, fantek sem. Zdrav in krepak. In le za nekaj minut sem ujel dan in datum, ki sta tudi zaradi mojega rojstva nekaj posebnega.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor