Smo mamice sebične, ker gremo skupaj z majhnimi otroki k maši?

Klavdija Kralj
Nedelja, 7. avgust 2016, 5:11
Image
family-at-church
Kaj je moja prva misel ob tem, da gremo kot družina skupaj k nedeljski maši? Velik napor in odpoved idealnim predstavam o nedeljskem dopoldnevu. In kaj dobimo? Odnose. Odnose med nami in odnos z Bogom.

Za našo družino, ki ima dva otroka mlajša od 6 let in eno deklico v sedmem letu, vedno ostaja dilema, ali iti k maši kot družina ali naj se z možem raje izmenjava pri maši in mlajša otroka ostaneta doma. K sreči je mož zagovornik tega, da hodimo kot družina, čeprav to zanj trenutno pomeni, da kar nekaj časa med mašo preživi tudi pred cerkvijo in se sprehaja z najmlajšim.

Nedeljsko dopoldne je tako navadno dokaj stresno, saj se moramo pravočasno urediti – otroke in sebe obleči v »zakmašne obleke«, ki jih je včasih potrebno še zlikati, previti najmlajšega v suho pleničko, ujeti trenutek dobre razpoloženosti otrok ali njihovega spanja, otroci morajo prekiniti svojo igro, pred odhodom si želimo še predpripraviti kosilo, da ne bo ob povratku prehude lakote in nerazpoloženosti, in najbolj stresni del: ob točni uri prispeti v cerkev. Nekatere od teh stvari se da organizirati vnaprej, drugih pač ne.

Kakšen smisel ima odhod k maši, če nam tako razsuje nedeljsko dopoldne, ki naj bi bilo umirjeno, harmonično, nasmejano, ljubeznivo?

V naši družini imamo res še kar nekaj korakov na poti do tega, da se bomo uspeli pravi čas odpraviti od doma in ne zamujati k maši. Prevečkrat se nam zgodi, da po hiši kličemo »odhod«, večinoma z ne najbolj veselim glasom, in se v avto usedemo dokaj nejevoljni drug na drugega. Včasih se nama z možem izmenjaje pojavi vprašanje: »Ali se nam sploh še splača iti k maši?« ali: »Kakšen smisel ima odhod k maši, če nam tako razsuje nedeljsko dopoldne, ki naj bi bilo umirjeno, harmonično, nasmejano, ljubeznivo?« Naše je ravno nasprotje vseh teh pričakovanj. Ne vem, ali je to skušnjava ne iti k maši ali obup in razočaranje, da bomo spet zamudili. Toda eden od naju k sreči ostane razsoden in reče: »Gremo.«

Nerada priznam, ampak včasih na poti do cerkve molimo kesanje in si izprašujemo vest, ker se v tem času pri maši uvod in kesanje že dogajata. Otrokom pred vstopom še hitro dava navodila, da pri maši govori duhovnik in njegovi pomočniki, da med mašo sedimo, vstanemo in hodimo takrat, ko sedijo, vstanejo, hodijo tudi vsi ostali. In še najpomembneje. S prijateljčki se bomo družili po maši, ker se med mašo trudimo v molitvi pogovarjati z Bogom.

Kadar zamujamo, žal, s svojim prihodom preusmerimo pozornost nekaterim izmed občestva. Včasih je potrebno zamižati in bolj globoko vdihniti, če nas kdo pogleda bolj izpod čela, in si misliti: »Da, draga gospa, dragi gospod, zamujamo. Ni prav, vem. Žal nam je, da smo vas zmotili. A prišli smo! Želimo se poboljšati in predvsem smo se prišli sončit v Božjo navzočnost, ki pozna našo situacijo, vi pa je žal ne. Mogoče nimate otrok ali pa ste mogoče že pozabili, kako je z majhnimi otroki iti k maši.«

Zakaj »silimo« k maši kot družina? Ker želiva, da najini otroci doživijo »mašo, ki je prostor in čas, v katerem srečamo svojega Dobrega pastirja na čisto poseben način. In ker smo po maši drugačni, boljši.

In zakaj »silimo« k maši kot družina? Ker smo po maši drugačni, boljši. Nama z možem da Jezus mir, ki ga drugje ne dobimo in v naši družini kakšen dan, dva ostane. Ozavestim si, da sem lahko nepopolna, in v tej svoji nepopolnosti je prostor prav za Njega, ki je prišel na svet, da nas odreši ali vedno znova odrešuje. Midva kot starša se z vsemi napori ne moreva toliko umiriti, kot naju lahko Bog ob prisotnosti pri sveti maši. »Kristus je na različne načine navzoč sredi ljudi, njegova navzočnost v evharistiji pa je edinstvena,« pravi Sofia Cavalletti, strokovnjakinja za ekumenizem in Sveto Pismo, ki je več kot štiriinpetdeset let odkrivala verske zmožnosti majhnih otrok, tako predšolskih kot šolskih.

K maši kot družina prihajamo tudi zato, ker želiva, da najini otroci doživijo »mašo, ki je prostor in čas, v katerem srečamo svojega Dobrega pastirja na čisto poseben način; on kliče svoje ovce po imenu, naj se zberejo okrog njegovega oltarja, da jih na poseben način nahrani s samim seboj,« kot lepo zapiše Cavalletti.

Včasih nama je to težko ozavestiti, saj otroci med mašo pač ne sedijo pri miru in je njihova pozornost usmerjena k poslikavam v cerkvi ali Jezusu na križu in želijo izvedeti takoj vse o tem, kar vidijo, ter duhovnika niti ne slišijo.

Neprijetno in nelagodno mi postane tudi zaradi pogledov sofaranov, ker smo ena redkih družin, ki pripeljemo več tako majhnih otrok k maši. Veliko teh pogledov je prijaznih in sočutnih, nekateri pa so tudi žugajoči. Do sedaj sama še nisem imela izkušnje, da bi mi kdo očital svojo prisotnost pri maši, kot se je to zgodilo že kolegici. Po maši je namreč prišla do nje gospa, ki jo je prvič videla, in ji rekla: »S svojo prisotnostjo z dojenčkom ste motili vse občestvo in tudi duhovnik se ni mogel zbrati za mašo.«

K sreči je kolegica opolnomočena in samozavestna ter je gospe prijazno odgovorila, da je mogoče  njena prisotnost motila njo, toda duhovnika je osebno poznala in ga bosta takoj vprašali, če je temu res tako. Gospa je bila zgrožena in je v slovo samo še rekla: »Ve, sebične mamice, ki mislite, da lahko povsod pridete s svojimi dojenčki.« Kolegica je bila žalostna in tudi jezna zaradi takšnega odziva.

Starši smo prvi posredovalci vere otrokom in v tem kontekstu ima navzočnost pri maši pomembno mesto.

Dejstvo namreč je, da smo starši prvi posredovalci vere otrokom in v tem kontekstu ima navzočnost pri maši pomembno mesto. Otroci v predšolskem obdobju so še posebej dojemljivi za Boga Očeta, ki nas ljubi in varuje vedno in povsod. Če se otrok vključi v versko življenje »šele« potem, ko dozori toliko, da lahko sedi pri miru in tiho, se njegova podoba Boga začne pri Bogu, ki je Sodnik in loči, kaj je prav in kaj je narobe; prava dejanja nagradi, slaba pa kaznuje, trdi Cavalletti. 

Nama je dragoceno, da gremo k maši kot družina zaradi vsega, kar doživimo med mašo, in kakor se počutimo po maši poleg vedenja, ki ga imava, in vere, da Bog res lahko popolni najino ljubezen. »Otrok potrebuje neskončno univerzalno ljubezen, kakršne mu ne more dati nobeno človeško bitje. … Ob stiku z Bogom dobi otrok hrano, ki jo njegovo bitje potrebuje, namreč hrano, da lahko raste v harmoniji,« še piše Sofia Cavalletti.

Vir citatov: Sofia Cavalletti. 2008. Otrokove verske zmožnosti; Opis izkušenj s tri- do šestletnimi otroki. Ljubljana : Uršulinski zavod za vzgojo, izobraževanje, versko dejavnost in kulturo.

Foto: wp.production.patheos.com

Za še več dobrih vsebin.
Pomladna donacijska akcija se končuje. Podprite nas še danes!
0€
25.200€

52%

13.224€
Akcija se zaključi:
30.06.2019

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.